Nepreslišano, strupeno

avgust 17, 2017

.

Tole je spis, ki sem ga impulzivno nametal pred dvema letoma in potem pustil ležati med osnutki, ker nisem bil prav zadovoljen z njim. Zdaj sem ga samo malo pobrusil, dodal omembo nedavnega marširanja smrti v Charlottesvillu in ga določil za objavo. So stvari, ki jih je bolje povedati malo nerodno in kasneje kot pa slogovno briljantno in nikoli.

.

Dnevnik je v rubriki Nepreslišano postregel navedek iz prvega dela intervjuja z Dragom Karlom Ocvirkom, ki je bil izvirno objavljen v Časniku, “spletnem magazinu z mero”:

Veste, na Zahodu je zdaj ogromno sprenevedanja, ko se govori, da uporablja džihadizem srednjeveške metode. Po mentalni in dejavnostni strukturi je namreč primerljiv s komunizmom in z nacizmom. To je totalitarizem 21. stoletja s predhodniki v 19. in 20. stoletju v Evropi in Rusiji. Ne nazadnje se je pred sedemdesetimi leti nekaj podobnega dogajalo v Sloveniji. Primer je tudi internacionalizem španskih borcev, s katerim se mi še vedno kitimo, in ti so, kot kaže, pri nas večni: kdo ve, koliko jih za to prejema pokojnino, imamo Dom Španskih borcev v Ljubljani. Toda ti »heroji«, ki so se šli revolucijo, so enaka ‘sorta’ ljudi kot Evropejci, ki se gredo danes džihad za ISIS. Skupni imenovalec je: radikalizacija. Ta pojem so izdelali sociologi, ki preučujejo, zakaj se posamezniki in skupine radikalizirajo in preidejo v nasilno delovanje, če ali ko prevzamejo oblast pa vladajo s terorjem.

Nepreslišano Dnevnik objavlja brez komentarja. S tem dajo implicitno vedeti, da se uredništvo z objavljenimi navedki strinja. Ali da se v uredništvu ne strinjajo z navedki, a ne želijo zapisati zakaj. Ali da so v uredništvu Dnevnika tako širokosrčni, da objavljajo tudi iztrgane navedke, s katerimi se ne strinjajo. Ali da … karkoli pač.

Ker je na Dnevnikovem papirju in spletni strani zmanjkalo prostora, da bi navedli cel odstavek, sta spodaj še njegov drugi del in naslednji odstavek, za katerega menim, da je potreben za boljše razumevanje povedanega, kolikor je to pač mogoče pri takšnih iztrganinah iz daljših besedil.

V to smer gre tudi teorija antropologa Renéja Girarda o »grešnem kozlu«, ki pokaže, kako kakšna skupina, ki se hoče notranje poenotiti in obvladovati družbo, ustvari oz. določi zunanjega in notranjega sovražnika. Spomnite se, koliko obojih smo imeli v komunizmu in koliko jih še ustvarjajo post-komunisti – včasih je to Janša, včasih Cerkev, domobranci … – da so še naprej na oblasti in pri koritu. Metoda ista, le stopnja ali dve za džihadisti, radikalizacija (še) ni potrebna, dokler naši mediji in sodstvo služijo pravi stvari!

Letna poročila Europola o razmerah in trendih terorizma v EU kažejo, da so do zdaj daleč največji del terorističnih dejanj načrtovali in nekatera izvedli separatisti, sledijo jim anarhisti in levičarji, nato desničarji. Religijsko motiviranih tovrstnih dejanj je bilo do leta 2012 komaj kaj, odtlej pa rastejo in so večinoma plod evropskih džihadistov. Medtem ko mediji obširno in nekompromisno razpredajo o desničarjih in džihadistih, pa je levičarjem vse oproščeno, ker se menda žrtvujejo za boljši svet, separatisti pa naj bi bili osvoboditelji.

Bimbo bi k navedenim izjavam gospoda zaslužnega profesorja teologije rad dodal tri laične ocvirke. Morda bi si jih kdo celo drznil blogokletno označiti kot tri sklope dejstev.

.

1. Internacionalizem španskih borcev ni nekakšna izmišljija te majhne dežele. V Španijo je med državljansko vojno odšlo več kot 30 tisoč ljudi iz mnogih držav republikancem pomagati v boju proti Francovi vojaški falangi. Vendar je slednja prav tako dobivala okrepitve prostovoljcev iz tujine. Republikanci in mednarodne brigade so bili svetovnonazorsko resda razporejeni od sredine do skrajne levice, vendar se ne sme pozabiti, da je bilo njihovo temeljno izhodišče obramba demokratično izvoljene oblasti. Te so se fašistični pučisti lotili in jo naposled tudi zlomili s podobnointernacionalizirano” vojaško silo. Poleg prostovoljcev je Francova falanga uporabila tudi afriške plačance, njen naraven zaveznik je bil diktatorski režim sosednje Portugalske, predvsem pa je bila deležna pomembne vojaške pomoči fašistične Italije in nacistične Nemčije. Primer: Guernica!

Seveda je zelo zanimivo in še vedno aktualno vprašanje celovitega razumevanja dogovora velikih evropskih sil o nevmešavanju v špansko državljansko vojno, kdo je ta dogovor spoštoval in kdo ne ter zakaj tako. Kako pomenljivo je, da se je večina evropskih držav odločila, da bodo špansko vojno opazovale kot “neuvrščene”, zato so se med podporniki ene strani znašli italijanski fašisti in nemški nacisti, drugo stran pa sta podpirali komunistična Sovjetska zveza in revolucionarna Mehika! Sprenevedanja, ki ga Ocvirk vidi na zahodu danes, je bilo torej tudi pred slabimi osemdesetimi leti na tem istem zahodu več kot preveč. Vleklo se je še onkraj münchenskega sporazuma, dokler niso padle skoraj vse maske, ko je padla Poljska. Ocvirk take podrobnosti vojne, ki je bila nekakšna uvertura v drugo svetovno vojno, lagodno prezre. Sprenevedavo!

.

2. V nadaljevanju Ocvirk ob omembi Girardovega grešnega kozla mimogrede v svoj protikomunistični pisker vrže Janšo, Cerkev, domobrance in tri pike. Bimbo nisem ravno od včeraj, čisto starčevsko senilen pa tudi še ne, zato imam v subjektivnem spominu zabeleženih nekaj podob v zvezi s tem. Prav Janša ima – odkar pomnim – največ notranjih sovražnikov, po potrebi pa kaj hitro najde tudi kakšnega zunanjega. Ko se v to ocvirkovko vmeša še cerkev in domobrance, ne more nastati prav nič res užitnega.

Nenehno politikantsko prekopicevanje po pošastni polpretekli zgodovini ni nič posebno slovenskega. V ZDA so še celih 150 let po koncu državljanske vojne doživeli rasističen umor devetih temnopoltih ljudi v cerkvi (!), da so naposled z javnih mest in iz prodajaln začeli umikati vojaško oziroma mornariško zastavo v državljanski vojni poraženih sužnjelastniških južnjakov. Dve leti kasneje so v skrajno počasni lustraciji sužnjelastniškega belega rasizma prišli na vrsto spomeniki, kar je bil vsaj povod če že ne kar vzrok za Pohod za združeno desnico.  Desnica si je v sicer pretežno republikansko orientirani Virginiji za svoj marš provokativno izbrala Charlottesville, kjer so volivci tradicionalno izrazito naklonjeni demokratom. Kolikšna je miselna in kolikšna dejanska razdalja med politično provokacijo in terorizmom?

.

3. Ocvirk je omenil tudi resnične navedbe iz poročila Europola o stanju terorizma v EU, takoj nato, še preden bralec zajame sapo, pa splošno policijsko oceno spretno zasuka v lasten zaključek, češ da (levičarski, prevladujoči) mediji skrajno napihujejo terorizem desničarjev, veliko bolj razširjen terorizem separatistov in levičarjev pa mirno spregledajo. Dejstvo je, da je bila Slovenija po poročilih Europola za leti 2011 in 2014 ena od oaz EU, kjer niso evidentirali nobenih terorističnih dejanj ali poskusov in tudi ne vodili sodnih postopkov v zvezi s terorizmom. Od kod torej takšen strah pred terorizmom pri nas?

Drugo vprašanje je definicija terorističnega dejanja, ki povzroči ali prepreči, da je, in kako je to potem zabeleženo v podatke Europola. Smrtonosnega pohoda množičnega morilca Breivika, ki je pobijal mlade laburiste, je Europol za leto 2011 uvrstil med “lone actors”. Enako so storili z versko motiviranim umorom dveh Američanov v Nemčiji. Pa vendar

The threat of violent right-wing extremism has reached new levels in Europe and should not be underestimated. The threat will most likely come from lone actors but organised underground groups also have the capability and intention to carry out attacks.

The existence of a group of right-wing terrorists in Germany, connected to alleged politically-motivated murders committed between 2001 and 2007, is another example and an illustration of the fact that it is extremely difficult to detect terrorists operating individually or in small groups.

The killing of two American military personnel at Frankfurt airport by a religiously-inspired individual in March 2011 is not a terrorist attack according to German legislation, although the incident clearly carried some such characteristics.

.

Tu bi po vseh pravilih moral biti nekakšen zaključek. Pred dvema letoma ga nisem spisal in tudi danes ga ne bom. Naj ostane spis nedokončan v upanju, da ga mu nikdar ne bo treba pisati (še bolj bridkega) nadaljevanja.

Advertisements

#FakeNews #AlternativeFacts #NewMedia

avgust 15, 2017

.

Skoraj dve leti je tega, kar sem tukaj pustil svojo zadnjo sled pod naslovom “Race”. Danes sem se v ta stari brlog vrnil zaradi prehude jeze, ki jo je zanetil isti pojav: kislokumarično kvazi novinarstvo. Po novoreku nove dobe gre za tvorjenje medijskih vsebin. Karkoli, kakorkoli!

Danes sem dobil dvojni odmerek. Dva na mah. Samo zato/takrat, ker/ko sem se prijavil v spletno pošto Siol. Kdor jo uporablja, tudi ve, da se ob vstopu znajdeš v nekakšni medijski predsobi, v kateri (še) ne vidiš svoje e-pošte, vidiš pa izbor medijskih vsebin, ki jih tja plasira paradržavni paramedij Siol.

O izboru teh teaserjev je možno diskutirati v nedogled, ampak to plat bom danes zanemaril. Danes sta me zavedla dva teaserja in razsrdili dve medijski vsebini, na kateri sta me privedla.

Novice

Prva je bila vest z naslovom “V Parizu z avtom namerno zapeljal v picerijo in ubil osemletnico“. Načeloma da, bi rekli na Radiu Erevan, ampak … tragedija, v kateri je brezvestni voznik “ubil deklico, staro trinajst let, pet ljudi je huje poškodovanih, še osem pa lažje se je zgodila v “Spet-Sortsu, ki je od Pariza oddaljen 55 kilometrov” in se v resnici imenuje Sept-Sors.

.

V Parizu

.

Popravljen naslov članka zdaj sicer govori o 13-letnici, ostali pa sta zavajajoča fotografija dveh policijskih postav ob Eifflovem stolpu in URL povezava s prvotno malomarnostjo.

http://siol.net/novice/crna-kronika/v-parizu-z-avtom-zapeljal-v-restavracijo-in-ubil-osemletnico-447171

Da časovna opredelitev “pozno zvečer” ni ravno zadovoljiva, najbrž ni vredno omenjati. Mlajšim in brezbrižnim ne pomaga, starejši pa lahko samo držimo za glavo.

Po drugi strani je zgovorno, da dežurni redaktor/-ica Siola ni pozabil/-a vstaviti besede terorizem in je brez napake prepisal/-a znamko avtomobila – BMW. Ta za vest ni pomembna, je pa povsem v duhu časa. Koga briga točnost pri času in starosti žrtve, le kdo bi hotel vedeti za točno ime nekega francoskega kraja, važno je, da pri brendingu ne pride do kakšne napake. Brending je kruh in maslo modernega vesolja medijskih vsebin.

.

* * *

.

Drugi povod za moj jezni povratek k nemarno zapuščenemu blogu je bila vez na vest z naslovom “Zaradi gospodarskega razstreliva zaprli avtocesto”. Oj, ta je šele pravi dragulj poročevalske obrti, ki naj bi poskrbela za odgovore na vse K-je in tudi za to, da ima vsak članek rep in glavo na pravem mestu. Predvsem glavo.

.

Razstrelivo

.

http://siol.net/novice/slovenija/primorsko-avtocesto-zaprli-zaradi-unicenja-najdenega-razstreliva-447162

Nenavadna je že časovna zanka te novice, ki je bila objavljena včeraj ob 19.57 uri, čeprav je bila zapora avtoceste napovedana za 20.00 uro. Preračun podatka o uri “osvežitve” da sklepati, da je bila ta objava sprva sporočilo o najdbi in napoved zapore, okrog 21. ure pa so jo dopolnili s poročilom o uničenju razstreliva.

Zakaj tako kratek članek, ki so ga sestavili v dveh mahih, en Bimbo razume, kot da je bilo staro razstrelivo najdeno na cestišču – je torej od nekod padlo nanj – da so ga razstrelili prav tam, vozišče pa je ostalo nepoškodovano, le očistiti ga je treba? Je kriv Bimbo ali članek?

Kako so z isto zadevo opravili na portalu javnega zavoda MMC RTV SLO? Enako površno – tudi tu velja rek mnogo baba kilavo dete -, a vseeno malo bolj informativno. Tako človek izve, da so razstrelivo izkopali med obnovo avtoceste (torej ni padlo z neba), da ga je bilo šest zavojev (in ne vreč), da je šlo najbrž za malomarno zapuščen ostanek gradnje v začetku sedemdesetih let.

.

Razstrelivo MMC

.

Drugi odstavek vsebuje “predvidevanja , da je šlo za starejše gospodarsko razstrelivo”, v četrtem pa lepo piše, kateri dve vrsti razstreliva so našli. Skrajno površni Siol vse te zadeve prepušča meglici ugibanj. Še najbolj prisebno je to zgodbo obdelal Žurnal24 in tudi Večer ni bil dosti slabši.

Pri vsem skupaj je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da očitno ne policija in ne mnogi redaktorji (tudi v uredništvih STA in Dela) ne znajo razločevati med pojmoma predvidevati in domnevati. Policija lahko domneva, za kakšno razstrelivo gre, lahko domneva, kdo ga je nekje pustil, vendar predvideva, da bo uničenje tega razstreliva opravila ob določeni uri, in predvideva, da bo promet lahko sprostila pol ure kasneje.

Policija lahko predvideva, da bo sumljiva oseba poskusila opraviti kaznivo dejanje, če pa nekoga primejo, ga zaradi domneve, da je zagrešil kaznivo dejanje.

Državljani in tuji obiskovalci države, v kateri policija/policisti in javna občila/novinarji ne razločujejo med domnevo in predvidevanjem, imajo težavo. Ta težava je še večja, če ista javna občila rada raznašajo razglabljanja s frazami iz zgornjega naslova, namesto da bi najprej malo pometli pred svojimi pragovi. Vsaj pred pragovi svojih avgijevskih hlevov.


#JeSuisPlannedParenthood #PrayForColoradoSprings

avgust 15, 2017

.

Petek je dan za metek.

Petek 13. novembra 2015 v Parizu. Več morilcev, veliko metkov, 130 mrtvih, skoraj 300 ranjenih. Ljudi.

Petek 27. novembra 2015 v Colorado Springsu. En morilec, trije mrtvi, devet ranjenih. Ljudi.

.

Tole sem napisal konec novembra 2015 kot osnutek za nekakšen prosti spis, ki pa se ga nikdar kasneje nisem lotil. Danes sem ga ob nostalgičnem obisku bloga našel in sprostil za objavo. Ne vem, kaj bi mu lahko še dodal. Več kot dovolj mu je dodala nedavna preteklost.

Kdo ve, kakšni dodatki še pridejo …