V rokomavharski opravi k predsedniku države: samo najbolj plemeniti!

junij 26, 2015

.

Boris Vezjak, nepogasljiva zgaga javnega diskurza na sončni strani Alp, se je nedavno spotaknil ob nehigienično sožitje dveh deželnih populističnih politikov in seksistov, Boruta Pahorja in Zmaga Jelinčiča.

Da je Vezjak ob tem narobe prepisal predmet Jelinčičeve knjige, lahko pripišem razburjenju ali pa površnosti. Kakorkoli že, knjiga je posvečena potnim (in ne poštnim) listinam iz obdobja 2. SV. Tako se na svojem blogu hvali Jelinčič in tako piše tudi na ovitku knjige, v kateri naj bi uvodno besedo napisal predsednik države osebno.

To je tisti predsednik države Slovenije, ki  provokativni novinarki  televizije RT v intervjuju 8. februarja letos (na slovenski kulturni praznik!) ni znal niti namigniti na bistvene razlike med osamosvajanjem Slovenije in odcepitvijo ter takoj zatem aneksacijo Krima. Kar sem tudi izvedel od Borisa Vezjaka (glej tukaj), saj so slovenski medijski upognjenci zmogli le nekaj hrbteničnih vaj ob tem skrajno nedržavniškem nastopu vodilnega manekena in populista.

A pustimo zdaj vse te vsebinske zadeve, ki presegajo umski in strokovni domet enega Bimba, omejenega na bolj površinske zadeve. Zato sem na objavljeni fotografiji, ki kaže predsednika države s samooklicano plemenitim magistrom in njegovo soprogo, najprej opazil gigantsko budilko z dvojnim zvoncem (skrajno desno). To je precej nenavaden kos dekorativne ali funkcionalne opreme za pisarno nekakšnega predsednika nekakšne države, se mi zdi. Če se ne motim, smo sredi leta 2015. Našega štetja. Upam, da ima ta budilka za seboj kakšno dobro zgodbo.

Pahor&Plemeniti

vir

Z jurske budilke mi je pogled hitro zdrsnil levo, na podobo in opravo  mag. Zmaga Jelinčiča Plemenitega. V primerjavi z njegovim videzom je budilka na mah dobila simbolno moč državniških insignij. Na obrazu dolgoletnega poslanca državnega zbora in predsednika parlamentarne stranke nekaj dni staro strnišče, pod njim odpeta jakna iz pravega ali umetnega usnja, pod njo majica brez ovratnika, v spodnji etaži pa ponošene kavbojke! Obutve se ne vidi. Na srečo!

In tako je mag. Jelinčič Plemeniti v rokomavharski opravi obiskal predsednika svoje države in se še fotografiral z njim. Še za predstavitev te knjige se je oblekel bolj spodobno.

Oziroma, tako rokomavharsko opravljenega obiskovalca je sprejel predsednik moje države in se še fotografiral z njim. Škoda, da se ni prej preoblekel v trenirko.

Od kod in zakaj taka domačnost v predsedniških prostorih, kasneje spuščena tudi v javnost? Kot bi predsednik in njegov groteskni obiskovalec krave skupaj pasla. Od koder potem ni več daleč do sklepa, da sta predsednik države in bivši dolgoletni poslanec pravzaprav kravarja …

.

P.S.: Naknadno sem se spomnil, da je Pahorja nedavno obiskal tudi Michael Moore, ki je znan po silno ležernem slogu oblačenja. No, kakor kdaj in kakor za koga.

K Pahorju jo je po domače primahal s kapo na glavi, ki jo je očitno odložil šele med poziranjem na stilnih foteljih. No, v primerjavi s Plemenitim je Moore zmogel vsaj toliko sloga, da je oblekel suknjič.

K pokojnemu Hugu Chavezu je Moore prišel v enakem suknjiču čez majico a razoglav, kot se spodobi.

Po oskarja je prišel v smokingu, kot se menda spodobi.


Vzgoja srca, vzgoja uma (l’éducation sentimentale, l’éducation intellectuelle)

marec 7, 2014

.

Edina preostala občasna bralka tega zapuščenega javnega skrivališča (skladišča) blogokletstev morda pomni kakšen tukajšen izbruh mojega komajda obvladovanega gneva do malignih razvad, ki so se ukoreninile v sredstvih javnega obveščanja.  Če ne, je tukaj nov prispevek k Bimbovi hvalnici norosti.

.

Javni zavod za duhovno dobrobit nacionalnih porabnikov električne energije je v slikovni Slovenski kroniki 4. marca 2014 priobčil poročilo z meščanskega protestnega shoda v Metliki. Povod je bilo napovedano zaprtje podružnice finančno, strokovno in moralno bankrotirane ter prisilno nacionalizirane banke NLB. Vzrok je bila “vstaja” skupine starejših ljudi. O določitvi povoda in vzroka nisem povsem prepričan …

V prispevku, ki naj bi ljube Slovence in Slovenke seznanil s problematiko zaprtja bančne poslovalnice na osrednjem trgu Metlike, manjkajo skoraj vsi elementi objektivnega novinarskega poročanja. Obilo pa je malignega medijskega tkiva, ki smo ga Slovenci v času jogurtne revolucije menda še znali prepoznati in zavračati: v nostalgično in mitingaško dramatiko zavito polovičarsko informiranje, kar pomeni, da je druga polovica navadno zavajanje.

Zadeva me je pritegnila, ker sem sam podlegel spretno sestavljenemu prispevku, ki me je, zmerno površnega gledalca in poslušalca, pustil v veri, da bo Metlika ostala brez vsake bančne podružnice. Poglejmo, zakaj je bilo tako.

V prispevku je bilo le iz izjave starejše gospe razbrati, da neopredeljeno daleč od osrednjega trga, ki je bil videti nasičen s parkiranimi avtomobili (kar bo mogoče tema za kdaj drugič), obstaja še ena bančna poslovalnica. “Kdo bo hodil vse na oni konec, tam dol, da jih ni sram.” Novinarka, ki je mimogrede omenila  “redke domačine, ki živijo v mestnem jedru in bodo banko najbolj pogrešali”, je svoj prispevek zaključila takole: “V starem delu Metlike ni več lekarne, pošte, upravne enote, davčnega urada, zdaj bodo še ob banko!”

Ker površnež preprosto nisem mogel verjeti, da je Metlika tako majhna in nepomembna, da bi ostala brez vsake bančne podružnice, sem poiskal nekaj najosnovnejših podatkov, ki so plast za plastjo razkrivali bedno stanje novinarstva v paradnih slovenskih javnih občilih. Podatki in dejstva so strnjeni v nekaj točk.

1. V Metliki ima samo NLB dve bančni podružnici, ki sta po zemljevidu najdi.si med seboj oddaljeni le 663 metrov oziroma 9 minut hoje. Na tej osi oziroma le malo vstran so še poslovalnice Deželne banke, SKB in Pošte Slovenije, ki opravlja tudi bančne storitve za PBS in NKBM.

2. Mesto Metlika ima skupaj približno 3.300 prebivalcev. V ljubljanski četrtni skupnosti, ki jo dobro poznam, je samo tistih prebivalcev, ki so starejši od 65 let, skoraj 2.800. Bančnih in poštnih poslovalnic imamo v naši četrtni skupnosti menda točno toliko kot v Metliki. Od doma do najbližje poslovalnice NLB imam skoraj kilometer, do druge najbližje 1,2 kilometra, do tiste, ki so jo že pred leti zaprli, pa je bilo treba prehoditi 850 metrov. Zdaj mi je najbližja majhna podružnica majhne banke, do katere moram prehoditi malo manj kot pol kilometra, do najbližje pošte pa imam 650 metrov. O tem, kaj vse so zaprli v središču Ljubljane in ob njem, po kaj vse se moramo voziti v javna skladišča in podobne cone razvoja, raje ne bi razpredal.

Naj še jaz svoje priletne sosede nahujskam na medijsko podprt miting?

3. Eden od nastopajočih pred kamero je korektno podpisan kot predstavnik novokomponirane politične stranke (je nič manj kot njen generalni sekretar), ni pa omenjeno, da je bil ta miting delo lokalnega odbora te glasnogovorniške stranke. To nemarno podrobnost so še bolj nemarno zanemarili v podobno nemarnih člankih v (skopem) Delu in (bolj izčrpnem) Dnevniku. Kakor so zanemarili tudi to, da je bil obče nastopajoči solidarnostnik, ki obsoja milijonske nagrade za bančne šefe, dolgo viden član in celo podpredsednik prav tiste potopljene politične stranke, ki je večino vzvodov oblasti dolgo držala v svojih kramarskih rokah. Pred dobrim letom je na spletni strani svoje nekdanje stranke objavil oseben poziv Proti uničevanju neodvisnega novinarstva!

4. V podrobnostih poročanja o tem protestnem zborovanju so se bolj izkazali lokalni mediji, saj so Dolenjski list, Radio Krka in TV Vaš kanal v svojih prispevkih jasno odgovorili tudi na (po cehovskih kanonih neizogibno) vprašanje Kdo: “Stranka Solidarnost …”. Dolenjska TV je edina omenila, da so tistega dne metliško mestno banko, očitno zaradi strahu pred premočnim navalom človeške solidarnosti, varovali varnostniki in policisti, in da so veličastni shod zaradi zakonskih določil oziroma prepozne najave shoda politikanti zadnji hip preimenovali v novinarsko konferenco.

5. V vrtincu dogodkov in izjav in emocij so vsi poročevalci javnih občil prezrli nepomembno podrobnost, ki pa zgodbi prida nekaj pikantnosti; v Metliki bo NLB zaprla podružnico na Trgu svobode, ohranila pa tisto v Naselju Borisa Kidriča. Ker se imam za desničarja po pameti in levičarja po srcu, bom to dobronamerno prevedel takole: svobodo že imamo, zdaj je čas za gospodarsko obnovo (Boris Kidrič je bil jugoslovanski minister za gospodarstvo v času prve petletke in informbiroja).

6. Dan po metliški drami je novinarka TVS bančniško žajfnico nadaljevala v Škocjanu. Saj je logično, da novinarji, ki so bili pavlovsko priučeni, da je njihovo delo obiskovanje raznih otvoritev in proslav ter varjenje hvalnic novim pridobitvam, zdaj prav tako vztrajno hodijo od enih do drugih vrat, le da jutri ta ne bodo na novo odprta ampak zaprta. Poklicno gledano je ista figa, le privaditi se je treba, podobno kot vešč fotograf, ki vrednost svojega posnetka približno enako dobro oceni iz negativa kot iz pozitiva.

Če bi drugo epizodo poti od Metlike do Škocjana vzel kot popravni izpit novinarke TVS, ga žal ni opravila. Opravili pa so ga nastopajoči prebivalci in župan majhnega dolenjskega kraja, ki bo s predvidenim zaprtjem enote NLB res ostal brez banke (ne pa tudi brez pošte, ki menda opravlja tudi bančne storitve). Škocjanci so se namesto prirejanja strankarskih mitingov raje lotili iskanja rešitve. Logično in razumno, kajne? Če se poslovanje v Škocjanu ne splača NLB, to ne pomeni, da se ne bi moglo kakšni drugi banki, zato velja poskusiti še kje.

V morebitna nadaljnja slikovna poročanja na isto temo iz Kostanjevice, Dolenjskih toplic in drugih krajev, kjer bodo kmalu utrnili bančne podružnice, se ne bom vtikal. Obljubim.

7. Za konec je tu še sedma in prav nič pravljična ampak najgrenkejša pilula povesti o odvratni ulični psevdo solidarnosti in orto medijski propagandi. Je tudi droben preizkus, ali ste do sem že pomislili na najbolj človeški del cele zgodbe. Ste?

Potem vam ni ušlo, da nikjer nisem omenil, da bi v katerem izmed novinarskih prispevkov, v kateri od priobčenih izjav in seveda predvsem v samem pozivu nove mitingaške partije kontinuitete z ukradenim imenom poljskega prelomnega gibanja bilo vsaj nekaj besed namenjenih eksistenčnemu vprašanju, kaj se obeta uslužbencem zaprtih poslovalnic NLB.

Bodo v službo hodili v 663 metrov oddaljeno novejšo podružnico NLB, ali bodo ostali brez kruha? Če velja slednje, kako se bodo preživljali? Je možno, da je peščici postopajočih upokojencev in nastopajočih politikantov več do malomeščanskega udobja, ki ga prinaša staro bančno okence na dosegu nekaj korakov, kot do tistih ljudi, ki so jim skozi to okence stregli mesece in leta?

Skupinici metliških vele-solidarnostnikov in njihovim centralnim solidarnostnim kolovodjem se po drugi strani očitno ni zdelo vredno reagirati na še ne dva tedna staro novico, da bo postopoma ugašajoči Secop v bližnjem Črnomlju takrat, ko bodo meščani Metlike ostali brez svoje 140-letne downtown bančne enote, odpustil prvih 100 ljudi. Klinc, neukemu proletariatu se to pač dogaja …

Si lahko predstavljate kaj bolj egoističnega, dvoličnega, naravnost sprevrženega? Gnusobe! Meseni človek!

.

Kar zadeva naslov, ste verjetno uganili, da sem si ga prvi del sposodil od Gustava Flauberta in ga v drugem delu parafraziral. Menim namreč, da je nadvse prikladen.

Samozvani solidarnostniki, ki se odločijo za ulično nastopanje z nadvse malomeščanskim motivom in se očitno niti ne zavedajo skrajno ozke in sebične narave manifestiranih stališč, nujno potrebujejo nekaj vzgoje srca (v dobesednem pomenu).

Novinarji, ki ne znajo misliti s svojo glavo, ki nekritično, pomanjkljivo in zavajajoče poročajo o vsaki slaboumnosti ali neokusnosti, “ker se dogaja”, nujno potrebujejo nekaj vzgoje (raz)uma.

Odjemalci obče medijske kanalščine pa tudi. Zato jim v razmislek namenjam nekaj napaberkovanih citatov Flauberta, ki je bil po navedbi francoske wikipedije prvovrsten pamfletist.

Doubt … is an illness that comes from knowledge and leads to madness.

The art of writing is the art of discovering what you believe.

There is no truth. There is only perception.

Writing is a dog’s life, but the only one worth living.

The public wants work which flatters its illusions.

.

Nedavno sem z grenkobo prebral zapis britanskega novinarja, ki je v svojem blogu neizprosno stvarno opisal sodobno stanje v sodobnem novinarstvu. Vredno je prebrati, si zapomniti in uporabiti kot cedilo za vse, kar nam (multi)mediji pospešeno strežejo vsak dan. Podobno, kot je priporočljivo vsaj nekaj vedeti o sestavi in lastnostih hitre hrane iz lokalnih kioskov in franšiznih poslovalnic mednarodnih verig. Recimo, da s tem vedenjem lažje brzdamo nevarnost zamaščevanja telesa … in duha.

V teh časih je medijska manipulacija – lahko ji rečete tudi upravljanje z novicami – postala zvrst umetnosti. In, tako kot moderna umetnost, se pojavlja v raznih oblikah, nekatere so bleščeče, druge pa šarlatanske. V prevladujočih medijih stare šole z redno zaposlenimi so ljudje starejše generacije, ki se kolikor je mogoče oklepajo svojih služb, in ambiciozna, lačna mlajša generacija, ki je za uveljavitev pripravljena delati za manj in ubirati več bližnjic. Gre za neusmiljeno igro, še zlasti zaradi okolja, v katerem so si spin doktorji uspeli zgraditi imperije z učenjem ljudi, kako manipulirati s sistemom.

Vsako sporočilo, ki ga želite, je precej enostavno posredovati širši javnosti. Potrebujete le enega udomačenega novinarja, ki bo zgodbo priobčil v časopisu ali na spletni strani, na kar jo bodo povzeli spletni postružki in jo objavili kot dejstvo, ne da bi vsaj poskusili preveriti resničnost navedb. V večini primerov niti ne morejo ničesar preveriti, saj ne poznajo ljudi v danem poslu.

Celo tiste časopise, za katere menimo, da so vredni našega zaupanja, je možno zmanipulirati, saj uredniki hlepijo le po enem: naslovih. Njihova naloga je prodajanje časopisov, ne pa da se mučijo z vprašanji o vsebini članka in o tem, ali je bil novinar nagovorjen z določenimi namerami. Članek je članek, najsi bo resničen ali zavajajoč, in žeja po novicah, novicah, novicah je nepotešljiva. Celo stari težki kalibri Fleet Streeta so spustili raven svojega poročanja, da bi se prilagodili zahtevam trga. Prav na tej ravni sodobno novinarstvo odpoveduje, saj je zgodbe težko poiskati, veliko lažje pa je povzemati postrežena razkritja ali malo začiniti razpoložljiva sporočila za javnost in izjave. Če delate za velik nacionalni časopis, si ne morete privoščiti, da bi zanemarili telefonski klic znane osebe, ki bi vam rada podtaknila zavajajoče informacije. Dostop je ključnega pomena in tisti, ki to razumejo, lahko z mediji manipulirajo s preprečevanjem dostopa (do informacij). V drugih primerih ljudje, ki nastopajo v novicah, zvito pritegnejo takšne novinarje in jim informacije odmerjajo z namenom, da ustvarijo odvisnost in s tem strah novinarja, da bo vir informacij presahnil, če bodo kritični do njega. Tako novinar postane orodje propagande in mora poročati, kakor mu je povedano.

Najpomembnejša veščina medijske manipulacije pa je vendarle oblikovanje načina, kako bo zgodba prišla v javnost. Spretni medijski manipulatorji vedo, da je treba slabo novico, ki jo želite čim prej zakopati, sporočiti v petek pozno popoldan ali pa v trenutku, ko je medije prevzel zelo pomemben dogodek. Ena od možnosti je tudi odvračanje pozornosti, ki večino zapelje v napačno smer, in jo zamoti z nečim drugim, kot je problematična tema. Možno je tudi posredovanje blagih znakov o nečem, kar bi se lahko dogodilo, ki kasneje ublažijo udarnost vesti, ko se nekaj zares zgodi. Novice so kot zrak, ki uhaja iz pnevmatike: to se lahko dogaja tiho in počasi zaradi majhne luknjice, lahko pa tudi z velikim pokom in bolj odmevnimi posledicami. Počasno puščanje redko povzroči velike časopisne naslove.


Za bojkot zavarovalnice Adriatic Slovenica

februar 16, 2012

.

Šokiran sem! Zato pozivam k takojšnjemu bojkotu zavarovalnice Adriatic Slovenica in znižujem boniteto Telekomu Slovenije.

To sta edina cenovno dosegljiva, demokratična in miroljubna ukrepa, ki sta mi ta hip na voljo in ne bosta imela negativnih družbenih posledic.

.

Razlaga 1:

V tej naši lepi, pravični, pravno urejeni deželi se je zgodilo to, da so se v neki zasebni zavarovalnici po skoraj dveletnem (!) birokratskem tuhtanju domislili, da se morda da iz brezposelnih delavcev uničenega podjetja izrubiti še kakšen evro na račun predstečajno poniklih denarcev. Ki so jih delavcem odtegnili od plač, nakar so izginili v kraškem podzemlju financ ene nekdaj krščansko demokratske zdaj pa menda le še baronice – velike dame Hilde Tovšak.

Menda je prvo vest včeraj objavila državna STA, do danes pa so jo povzeli in obdelali tudi mnogi drugi mediji. Javni zavod RTV MMC itd. je na primer objavil tole: “Vegradovi delavci na cesti, Adriatic pa od njih terja plačilo zavarovanja“. Svinjska zadeva se je zdela dovolj pomembna za poročanje tudi TV SLO, glavni komercialni televiziji, formalno bolj levo usmerjenemu Dnevniku, desno-liberalnemu tabloidu Finance, celo katoliškemu radiu Ognjišče, itn., zaradi tega ne bom razlagal še enkrat.

Zaradi tega pozivam tudi k splošnemu bojkotu zavarovalnice Adriatic Slovenica, dokler ne bo odstopila od zahtevka do brezpravnih brezposelnih. Kdor je len in počasen potem pa še brezsrčen, naj se sooči s podobnim položajem kot Vegradovi delavci. Morda jim bo potem potegnilo.

.

Razlaga 2:

Najnovejša zgodba o blišču in bedi slovenskega gradbeništva in zavarovalništva se ni dotaknila Telekoma Slovenije oziroma njihovega satelita SiOL oziroma podsatelita Planet SiOL oziroma hišnika tega Planeta. Njih to sploh ne zanima. Imajo raje banalnosti, perverznosti, blišč in šport. Z vseh vetrov povzemajo puhlosti, v katere sem se tukaj že kdaj spotaknil.

Zato sem obupano zgrožen, ker se je dosedanja potrošniško mas-manipulacijska plehkost državnega Siola očitno spremenila v naravnost asocialno motnjo, v prav pritlehno podlost, v planet opic.

Koga na njihovem planetu pa sploh zanima ena solzava zgodba več kot 500 perifernih delavcev?! Ki seveda niso zanimivi za trženje paketov “Trio plus hop zabava all inclusive” v akciji za samo 11 evrov na mesec, po X mesecih se pa začne pravo odiranje.

To pa niti ni vse. Že včeraj me je na tem planetu v srce udaril naslov sicer čisto povprečnega članka: “Družba nima nikoli koristi od povprečnežev“.  Menda sem drugič v življenju kliknil na “Spletno oko”, da bi prijavil prostaško hujskaški naslov, a sem pri ogledu kategorij odnehal.

Morda bi moral zadevo predlagati novinarskemu častnemu razsodišču. Morda pa sem bistveno preobčutljiv, psihično labilen in z naslovom pravzaprav ni nič narobe?

Kakor koli že, Telekomu Slovenije z vsemi njihovimi planeti in sateliti tukaj uradno sporočam, da se imam trenutno za podpovprečneža in izgubljen primer. Zato bom Bimbo še nekaj časa krotko plačeval njihove mesečne račune, le boniteto te državne d.d. bom v svojih evidencah močno znižal. Recimo na BB- z negativnim trendom.

Upam pa, da se mi bo nekega dne vzbudila samozavest, a ne bo prerasla v napuh, in se bom zato nenadoma počutil popolnoma enakovrednega sleherniku in zatorej povsem povprečnega. Tistega dne boste zagotovo izgubili enega bedno povprečnega plačnika. Česar najbrž ne boste niti opazili, saj od mene delniška družba Telekom Slovenije ne bo imela nobene koristi več.


Boksar v kotu, država na psu.

maj 30, 2011

.

“Država je danes podobna v kot stisnjenemu boksarju. Moramo se spraviti nazaj v sredino ringa.”

“Danes je politika največja industrija v državi. Država je navzoča povsod. To pomeni manj svobodnega trga, več korupcije in manj meritokracije.”

.

Te trditve začuda niso bile izrečene v Sloveniji in ne o Sloveniji. Našel sem jih v članku o Ferrariju na spletni strani NYT. Grenke ugotovitve veljajo za Italijo, o svoji domovini pa jih je izrekel predsednik Ferrarija Luca Cordero di Montezemolo. Zanj se že nekaj časa govori, da naj bi bil zelo verjeten kandidat za prihodnjega predsednika italijanske vlade. Je tudi pobudnik ustanovitve raziskovalne skupine Italia Futura, ki se posveča proučevanju težav v (italijanski) vladi in iskanju novih političnih kandidatov.

Hm.

Imamo v Sloveniji kakšnega svojega Luka (nebohodca?), ali bomo še naprej brezplodno čakali na prebuditev mitskega kralja Matjaža?

Vir: pictureslovenia.com


Mogoče je pa čas za referendum o NLB

maj 24, 2011

.

Uslužbenci NLB so menda že marca letos prejeli po 1.565 evrov bruto regresa je danes razkril Žurnal24. Čez palec so izračunali, da naj bi vse skupaj stalo okrog 6,3 milijona evrov.

Zajeten regres naj bi bil izplačan pred dvema mesecema, novica pa je današnja. Torej je okrog 4.000 zaposlenih v NLB uspelo svoj dobitek konspirativno skrivati približno dva meseca.

Regres naj bi NLB svojim zaposlenim izplačala v mesecu, ko je država to veličastno šibko banko (spet) podprla s približno 160 243 milijoni (glej tu in tu). Našimi milijoni. Zaradi brezumnega posojanja denarja. Tujega (sposojenega) denarja. Pogoltnim in nesposobnim. Odgovornost? V NLB?

Med marcem in majem letos je NLB v svoji stolpnici svojo (družbeno!?) odgovornost razkazovala z oblikovalsko razstavo Milana Trenca. Na enem od eksponatov je pisalo tole: “Japan’s desperate deals. Bank mergers. Forced sales to foreigners. The once-rich nation is in deep financial trouble.” (Japan’s ?!? How about Slovenia?)

Vir

Vir

Regres so v NLB izplačali v času naraščajočega brezupa, črnogledosti in apatije, v času ne-pokopavanja SCT in ne-prodajanja Mercatorja…, v času silovitih napadov na vlado, ki je krčevito kracala protikrizne ukrepe in dežurala na okopih za obrambo reform pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja.

Dobrih šest milijonov je bilo pognanih v nov krog osebne potrošnje že davno preden so nam oblastniki in bili-bi-radi oblastniki postregli z mlatenjem prazne slame okrog nekega idiotskega dopolnila in nekaj brezveznimi video posnetki poslikane in nabrekle pupe.

Nisem zaznal, da bi se s kakšnim vprašanjem o tem regresu zaposlencem NLB v zadnjih dveh mesecih izprsila katerakoli od strank, ki sicer znajo biti nadvse glasne, prodorne, pravične, etične, moralne, transparentne in modre.

Dobrih šest milijonov pomeni skoraj petino zloglasnega primanjkljaja zdravniške blagajne (ZZZS) v lanskem letu, oziroma tretjino tistega primanjkljaja v letošnjem letu, za katerega “bi bilo potrebno sprejeti ukrepe za dosego vzdržnega poslovanja ZZZS brez zadolževanja” (vir). Pozor, tu je v igri zdravstveno varstvo VSEH Slovenk in Slovencev!

Včeraj smo še imeli spektakel Barbika in ljudstvo proti nabrekli Bratzki in njenim botrom, danes tole z NLB, čez slaba dva tedna pa mega referendum.

.

Dodano 25. maja 2011 popoldan:

Delo objavlja pojasnilo NLB, da je znesek izplačanega regresa skladen s panožno kolektivno pogodbo. Ta velja od začetka letošnjega leta in je malo skrčila pravice zaposlenih. Po stari pogodbi bi regres bančnih uslužbencev znašal 80 in ne 75 odstotkov povprečne plače, torej v tem primeru 1.669 evrov, oziroma skupaj 6,7 milijona evrov. Od regresa se ne plačuje prispevkov za pokojninsko in zdravstveno blagajno, ki sta v podobno gnilem položaju kot NLB.

.

Dodano 29. maja popoldan:

V zvezi z regresi sem prebral nekaj dodatnih informacij. Kar zadeva NLB je pošteno, da opozorim na pismo, ki naj bi ga občilom poslal eden od zaposlenih in je dosegljivo tukaj. Če trditev v pismu o nizkih plačah velikega števila uslužbencev NLB drži, me seveda zelo zanima, kolikšne so tiste plače in koliko jih je, ki povprečno izplačano plačo v NLB dvignejo na skoraj 2.100 evrov. Jih prejemajo tisti strokovnjaki, ki so aktivno ali pasivno pripomogli k odobravanju neizterljivih in (p)osebno ugodnih posojil za neproduktivne naložbe?

Kljub vsej grenkobi očitno drži, da so regres v NLB izplačali v skladu z veljavno kolektivno pogodbo in tu ni kaj. Davkoplačevalce srbi in skeli, ne gre pa za tako ogabno zavržno početje kot izplačilo regresa upravi Zavarovalnice Triglav – prijateljčki so si menda razdelili 41.000 evrov, po slabih osem do več kot devet jurjev na glavo! Da bodo svoje prikrajšane družine lahko odpeljali na morje. Bržkone na obale Indijskega oceana.

Ta skromni dodatek k njihovim petmestnim mesečnim mezdam (bruto) naj bi bil skladen s kolektivno pogodbo, vendar Bimbo tega nisem sposoben preveriti tako hitro in zanesljivo kot pri NLB. V sveži kolektivni pogodbi za zavarovalstvo Slovenije in njeni tarifni prilogi ne najdem določil o odmeri regresa. Morda zato, ker je datum objave v Uradnem listu – 1. april 2011! Določilo o odmerjanju regresa sem našel v tarifni prilogi stare kolektivne pogodbe iz leta 1998, ki pa se sklicuje na SKPGD (splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti), a to so delodajalci odpovedali pred več kot petimi leti, nova pa očitno ni bila sklenjena. Zato me bega, po kateri kolektivni pogodbi naj bi si peščica Triglavcev, za katere bi sicer pričakoval, da imajo individualne pogodbe, izplačala svoje skromne regrese. Očitno sploh ne prvič, saj naj bi svetovalka uprave lani dobila sedem tisočakov (vir), letos pa je reva pristala v javnem sektorju in dobila le desetino lanskega regresa. AU(kn)!


Izvoz demokracije, uvoz diktature

oktober 26, 2010

Povod za ta zapis je današnja vest, da je iraško vrhovno sodišče bivšega (Sadamovega) zunanjega ministra in že nekaj let zapornika v »osvobojenem« Iraku, 74-letnega Tarika Aziza obsodilo na smrt. Z obešenjem! Aziz, ki se je leta 2003 sam predal tuji osvobodilno-okupacijski vojski, naj bi bil šibkega zdravja in letos že preživel kap.

To je res velik civilizacijski »dosežek«! Ne vem, ali gre za posledico svežega vetra demokracije, ki je po prijazni pomoči iz ZDA zavel v tej nekdanji mračni diktaturi. Tudi ne bom razglabljal ali in koliko je Aziz kriv za očitana mu in še kakšna grozodejstva. Meni se zdi (še zlasti takšna) usmrtitev bolehnega starčka enostavno sramotna in necivilizirana. Tudi v primerjavi s kakšnim obsojencem z Nürnberškega procesa. Povsem dovolj bi bilo, če bi Aziz svojo smrt pričakal v zaporu. Pika.

Za problematiko Iraka nekoč in danes, ter zaveznikov, osvoboditeljev in okupatorjev Iraka nekoč in danes sem zadnje dni posebno občutljiv. Pred dnevi je veliki impresarij formule 1 Bernie Ecclestone za britanski Guardian spet izustil značilno provokativno izjavo – tokrat o Sadamu Huseinu. Izjava je deželo šentflorjansko dosegla s pomočjo kurjega spletišča (rubrika formula 1!), kjer jo je opazil in komentiral politično-analitični blogar Jin. Med komentatorji Jinovega zapisa sem se znašel tudi jaz – na videz na nasprotnem, a v bistvu na nekem tretjem bregu. Kot je zame običajno.

Slika: cursillo-canada.org

Vpleteni v diskusijo o Iraku, demokraciji in diktatorjih v Jinovem svetu takrat o zgoraj omenjeni razsodbi nismo vedeli še ničesar. Vedeli pa smo, da se naša mnenja razlikujejo. Zato je to pisanje tudi svojevrsten zaključek tistega sitnarjenja pri Jinu.

Nazaj k Azizu. Ne dvomim, da je bil Aziz sokriv marsičesa ogabnega, kar je počel režim Sadama Huseina. Predolgo je bil preblizu vrhu. Moti me kazen sama in način njene izvršitve. Moti me tudi motnost cele zgodbe, ki se je zadnja desetletja odvijala med Irakom, Iranom in ZDA ter drugimi državami (med njimi tudi SFRJ). Zgodbe, v kateri so vedno znova na površje izbruhnili razni spori, zatiranja, vojne itn. Moti me, da so ZDA (in drugi) Irak Sadama Huseina podpirale v vojni proti Iranu, ki jo je začel prav ofenzivni Irak, in v njej uporabil tudi (mednarodno prepovedane) bojne strupe.

Strašnemu zločincu Sadamu so v času, ko je najbolj eklatantno kršil mednarodno pravo in obče človeške moralne standarde, torej hrbet krile tiste ZDA, ki so ta režim začele demonizirati, ko se je bližal prehod v novo tisočletje, in so ga vojaško dokončno zlomile leta 2003. Odtlej tam še vedno lomijo ostanke režima in ne prav demokratične izraze partikularnih interesov, kakršne je diktatura Sadama Huseina zatiralsko obvladovala, uvožena licenčna »demokracija« pa jih zadnja leta ne zna in nikakor ne zmore.

Slika: Wikipedija

Med samorazstrelitvami in podobnimi podvigi raznih bombašev, ki jih je prinesla osvoboditev in demokratizacija Iraka, bo torej obešen človek, ki je menda odsekano izjavil, da sta bila prava razloga za ameriško zavojevanje Iraka »nafta in Izrael«. Za osvežitev spomina o dogajanjih v deželi 1001 noči priporočam branje Wiki opisa vojne med Irakom in Iranom ter Tarika Aziza. Oboje je v angleščini. Slovenski opis te vojne je precej okrnjen, a je za prvo silo tudi uporaben.

Še enkrat bom torej repliciral na Ecclestona, Jina in bolj kot ne namišljeno dilemo demokracija ali diktatura. Demokracija? Tukaj sem prebral, da demokracija ni nič drugega kot ideologija, tukaj pa med drugim tudi to, da je demokracija iluzija, ki služi le prikrivanju dejanske oblasti elite. Ampak meni se kakšna iluzija prileže veliko bolj kot neko uniformirano mračnjaštvo, kakršnega so nekateri častili v imenu učinkovitosti. Če že, bi raje doživljal “Krasni novi svet” kot pa “1984“. Veliko težje bi se odločil, če bi moral izbrati med “1984” in “Na dnu ulic Pariza in Londona“…

No, torej diktatura? Ne, hvala! Res ne! Morda kvečjemu demokratično izvoljen avtoritativen (hm, avtokratski?) režim, ki mu sicer v gospodarstvu olepševalno rečejo »krizno upravljanje«. Če je tak res potreben, če je ljudstvo z njim zadovoljno ali vsaj sprijaznjeno. In seveda, če ima zajamčen rok le do naslednjih rednih volitev. Vsekakor mi je bolj mikavna zamisel o ustavni ekonomiji.

Slika: penniesandpanopticons.wordpress.com

Kaj pa vojaški napad in krvava okupacija države, da se – ne glede na vse žrtve, opustošenje in prineseni brezup – ukine režim okupatorjevega nekdanjega zaveznika, ki je bil očitno dovolj uporaben celo takrat, ko je zaplinjeval okupatorjevega še bolj nekdanjega zaveznika in še večjega sovražnika? Ne, hvala!

Demokracija, ki se tako rada prav koristoljubno podaja v posteljo z diktatorskimi in skorumpiranimi režimi in/ali jih povrže vojaškemu razdejanju, samo zato, da bi tešila svoje oblastniško strateške interese in doma crkljala zadovoljne sanjače nacionalnega sna s polnimi posodami goriva in potrošniškim blagostanjem na puf? Ne, hvala!

Menim, da za demokracijo velja podobno kot za svobodo: naj bo neomejena, a le do tiste točke, ko poseže v svobodo drugih. Tam je meja. Ne le meja, ampak konec pravičnega in humanega sveta, ter začetek brezobzirnega plenjenja in tudi usmrtitev bolehnih starcev! V imenu česarkoli že.

.

P.S.: Prav zanima me, kaj bo to soboto tema redne kolumne Tomaža Mastnaka v Dnevniku.

P.P.S.: Bingo Bimbo! Mastnak se je spet razpisal o Iraku, vendar o Wikileaks in ne o Azizu. However…


Opeharjeni za najdonosnejšo poljščino – III del

oktober 20, 2010

Pred skoraj letom dni sem se dvakrat obregnil ob motne posle okrog “prodaje” in zaprtja tovarne sladkorja v Ormožu. Prvič tu in drugič tukaj. Skoraj ob letu osorej me je na to polomijo slovenske kmetavzarske politike spomnil kratek a zgovoren članek v Financah.

Njegov naslov pove zelo veliko: Nizozemci pri nas poberejo največ kmetijskih subvencij! Tudi prvi stavek bi bil težko bolj zgovoren: “Tovarna sladkorja Ormož (TSO) v likvidaciji, ki je v lasti Royal Cosuna, je lani dobila skoraj pet milijonov evrov več evropskih sredstev kot vseh naslednjih 20 največjih prejemnikov subvencij skupaj.” TSO naj bi v evropskem proračunskem (in kriznem) letu 2009 prejela 23,2 milijona evro-davkoplačevalskih evrov. To seveda sploh ni bilo prvič in najbrž tudi ne zadnjikrat. In še: “TSO je v lasti nizozemske družbe Royal Cosun, to je zadruga, ki združuje in zastopa interese skoraj 11 tisoč članov, nizozemskih kmetov.” Je v tem primeru ključen holandski kmetski interes ta, da v Evropi pretežno zatrejo pridelavo sladkornih poljščin in potem – ako bog da, čim bolj kartelno ali monopolno – služijo s preprodajo cukra iz nekdanjih kolonij?

Slika: photos4travel.com

Sprašujem se, katero svojo dejavnost naj opustim, da bom dolga leta deležen primerljivo bogatih nadomestil iz bruseljsko-ljubljanskih zakladnic? Koliko mi, na primer, dajo evrokrati in njihovi slovenski vazali, če odneham s svojim blogokletstvom? 😦


Spletni voajerizem

oktober 7, 2010

Katastrofa, kakršna se je zaradi razlitja industrijskih odplak zgodila in se še dogaja na Madžarskem, se človeka veliko bolj dotakne, če:

– je tesno povezan z ljudmi iz prizadetih krajev in kraji samimi,

– vidi nazorne video posnetke ali/in fotografije,

– si predstavlja, da tudi njega in njegove bližnje lahko grozi kaj podobnega,

– vsaj površno pozna koga od prizadetih ljudi in/ali bežno pozna tiste kraje.

Spadam v zadnjo kategorijo, saj sem se v preteklosti večkrat peljal mimo Ajke. Tako nežno žensko zveneče ime se bolj trajno vtisne v spomin. Nazadnje sem bil tam blizu lansko jesen. Radovednost me je torej nagnala, da sem si prizadeto območje ogledal na zemljevidu. Pravzaprav na satelitskem posnetku, ki je dosegljiv na Google Maps.

(za povečavo klikni na sliko)

Veliko rdečkasto rjavo polje na obrobju vasi Kolontar je nepopisno zlovešče šele takrat, ko veš, kaj je (ravnokar) povzročilo ljudem in okolju. Potem se spomniš, da imamo tudi pri nas tovarno aluminija. In še enkrat pogledaš satelitsko sliko na Google Maps.

(za povečavo klikni na sliko)

Če satelitska slika ne laže, in če sem izbral pravi izrez, se v Kidričevem katastrofa takšnih razsežnosti očitno ne more zgoditi. Pravokoten rdečkast madež na levi strani je tudi ob upoštevanju manjše povečave Kidričevega videti pomirjujoče majhen. Vsaj nekaj dobrega. Potrjenega tudi tukaj.

.

* Upam, da sem si prav raztolmačil Googlove pogoje uporabe in jih s to objavo ne kršim.


Nenadoma oglasi: prav nagravžno!

junij 3, 2010

Dragi bralki, spoštovani bralec! Opravičujem se vam za deplasiran dodatek, ki se je danes nenadoma pojavil ob desnem robu tega bloga. Bimbo bimbast sem nesposoben, saj mi ga ni uspelo odstraniti. Zaradi tega sem cenjenemu vodstvu Blogosa poslal naslednji e-dopis:

.

Spoštovani.

Danes se je na mojem blogu (bimbo.blog.siol.net) nenadoma pojavil okvir z oglasi (izmenjajoče se za Mobitel, ADpartner in nogomet). To se ne bi smelo zgoditi, saj sem naročnik storitev Siol in naj bi s tem imel pravico do “čistega” bloga.

Preveril sem nastavitve za ADSL in še enkrat vnesel svoje uporabniško ime in geslo, a je stanje nespremenjeno in zame nesprejemljivo. Blogos sem začel uporabljati v dobri veri in prepričanju, da ob mojih zapisih in proti moji volji oglasov ne bo.

Ponovno sem tudi prebral nove pogoje uporabe, ki smo jih nedavno morali potrditi uporabniki Blogosa, a tudi v njih ni ničesar o spremenjenih pogojih za oglaševanje.

Prosim vas za pojasnilo, zakaj se je okvirček z oglasi nenadoma pojavil na mojem blogu in zakaj ga v nadzorni plošči nikakor ne morem odstraniti.

Hvala in lep pozdrav, Bimbo.

.

Z upanjem, da bo ta grdobija kmalu sanirana in ne bo potrebna selitev v bolj urejeno okolje vas, dragi bralki in cenjeni bralec, prav lepo pozdravljam.

.

Dodano 4. junija ob 11.00 uri:

Pozdravljeni,

šlo je za tehnično napako na naši strani. Zdaj bi morala biti zadeva urejena.

lep pozdrav, Blogos

.

Spoštovani,

Hvala za sporočilo. Napaka je le delno odpravljena, saj je na vrhu desne strani bloga še vedno pasica z napisom “oglasna sporočila”.

Lep pozdrav, Bimbo.


Pasji milijoni, kampanje, vplivi…

februar 14, 2010

Hecno, kako sem zaradi ene razvpite domače pasje opere naenkrat pozoren na karkoli v zvezi s psi. Verjamem, da nisem edini. Kot bi se v nas naselila neka prehodna napetost, rekel bi jih kar pasja anksioznost. Tako se mi je danes ob preletu spletne strani New York Times oko zataknilo ob dolgem članku z dolgim naslovom “Hype , Money and Cornstarch: What It Takes to Win at Westminster”. Pripoveduje o psih. Seveda!

Iz tega članka o vlogi denarja in vplivanja na pasjih razstavah si bom dovolil ukrasti naslednjih nekaj stavkov in odebeliti nekaj podrobnosti, ki se mi zdijo nadvse tragikomične, čeprav je članek napisan in najbrž tudi mišljen povsem resno.

“Da bi se lahko resno potegoval za zmago, pes potrebuje, kar je znano kot kampanja: izčrpen, dolgotrajen in zelo drag niz zmag na pasjih razstavah, podprt z oglasi v specializiranih revijah kot sta na primer Dog News in The Canine Chronicle. Oglasi povsem zares. Veliko, res veliko njih. Običajno razglašajo nedavne zmage na lokalnih razstavah z upanjem, da bodo vplivali na sodnike na naslednjih tekmovanjih. “Eden izmed 10 najboljših malih psov!” piše v celostranskem oglasu za špica z imenom Bon Bon, v katerem je pod fotografijo živali, ki sopiha na kupu hlodov, seznam izbranih zmag.”

…”Strošek kampanje lahko naglo naraste. Potrebujete poklicnega dreserja in denar za letalske vozovnice ter vožnje približno 150 pasjih razstav letno. (Da, okrog tri razstave na teden.) In za oglase morate porabiti tudi do 100 tisoč dolarjev na leto.”

…”Po podatkih American Kennel Club (Ameriškega psičarskega kluba) Američani vsako leto porabijo okrog 330 milijonov dolarjev za potovanja in sodelovanje na pasjih razstavah. Razstave podpira ogromna mreža psičarskih klubov in razstavljavcev, mnoge pa denarno podpirajo izdelovalci pasje hrane kot sta Eukanuba in Pedigree. Za ta podjetja so pasje razstave priložnost za stike z elitnimi dreserji, pomembno demografsko skupino, ki jo v panogi poznajo kot ‘ljubljenske vplivneže’.”

“Takšni občutki razkrivajo, kako težko je opredeliti vpliv denarja na tej in na drugih pasjih razstavah. Kampanj so deležni le obetavni psi, zato je težko vedeti, ali je njihov uspeh vzrok ali posledica denarja, ki je porabljen za njih ustoličenje na zmagovalnem odru.”

“Sodniki zanikajo kakršno koli favoriziranje, vendar priznavajo tudi, kako subjektivne so njihove izbire.”

Ljubezen med človekom in njegovim najboljšim prijateljem je res lahko neizmerna, včasih pa se pokaže v oblikah, ki so običajnim smrtnikom težko razumljive. Zlasti takšnim, ki so se neznansko razveselili zvišanja svoje minimalne plače, ki po novem menda že presega polovico mesečnega stroška za hrambo velikega in malce podivjanega psa. To pa je napredek, kajne?

 

P.S.: Ervinator ima na svojem blogu celovit dosje pravno-upravnih zapletov sodobne pasje opere, ki ga temeljito dopolnjuje z novimi informacijami. Gre za povsem higieničen in zanimiv pregled te zadeve.