Hrvaška, epidemija uporabe “simboličnih” posnetkov, lenoba, hujskaštvo, Delo, 24ur …

april 18, 2019

.

Delo pri šestdesetih ne postaja le izrazito senilno in lenobno, ampak prav starčevsko zlobno, hujskaško. Ko sem pred skoraj tremi tedni pod podobnim naslovom tukaj pisal o površnosti in lenobi, ki sta se razpasli po uredništvih in se kažeta tudi z izborom fotografij, si vendarle nisem predstavljal, kako nizko so se pripravljeni spustiti pri Delu. Tako nizko: FOTO: Hrvaška Podravka premaknila mejo kar na Debeli rtič!

Kadar se v “osrednjem slovenskem” časopisu, v katerem uporabljajo tudi slaboumno izbrane “simbolične fotografije”, vtaknejo v podjetje, ki ima v jubilejnem promocijskem filmčku slaboumno izbran “simboličen kader”, gre za znak slabega okusa. Najprej naj medijski delavci s Petrička pometejo pred svojim pragom.

Ko pa se tako obrobne teme loti hiperproduktivna paradna novinarka za notranjepolitično-gospodarske teme in da od sebe polizdelek, ki je bolj hujskaški kot informativen, predvsem pa izpraznjen preverjenih in relevantnih informacij, je zadeva zrela za kakšno častno razsodišče. Kaj je Suzana Kos zagrešila v svoji ihtavosti?

Z naslovom in uvodnim delom članka, ki ponavlja kompleksno ozadje arbitraže, bralstvo napeljuje k sumničenju, da ne gre za banalen spodrsljaj ampak (morda) za še eno prebrisano hrvaško provokacijo. Preden se loti pojasnjevanja osumljene strani, poskusi ranjen slovenski ponos še dodatno razvneti z (na srečo trezno) izjavo ankaranskega župana, potem poudari, da je Podravka državno podjetje in tako rekoč vzvod politike, za dobro mero pa navrže še izjavo poslanca DZ in predsednika odbora za zunanje zadeve Matjaža Nemca (sic), ki izrazi pričakovanje, “da bodo pristojni povprašali Podravko in oglaševalce, ki so pripravili oglas, kaj je s to zadevo in na temelju vseh dejstev tudi primerno reagirali“.

Kdo so pristojni in kaj je po mnenju Nemca primerna reakcija, ne piše. Šele na koncu članka je Suzana Kos zmogla zapisati tisto, kar bi moralo biti na samem začetku članka: kako se je del slovenskega ozemlja znašel na Hrvaškem, je seveda vprašala tudi v Podravko… in po nekajurnem čakanju dobila ter objavila odgovor, da je njihova agencija

»ustrezen kader, ki naj bi prikazoval mediteransko polje paradižnikov« našla v mednarodni spletni bazi videov, v kateri so našli tudi sporni posnetek, za katerega niso vedeli, da prikazuje polotok pri Ankaranu. V zvezi s kadrom pojasnjujejo, da ni bilo jasno za katero lokacijo gre, saj da je bil posnetek označen samo s pripisom “velik vinograd ob obali”.

Konstrukt okrog virtualnega mejnega spora je opremljen z dominantno fotografijo neznane ženske, ki strmi v dva zaslona z inkriminiranim posnetkom. Tega morajo radovedni bralci Dela poiskati sami, kajti na Delu svoje članke raje podkrepijo s hujskaštvom kot z dokaznim gradivom. (inkriminirani kader je na 25 sekundi)

Česa Suzana Kos, uredništvo Dela in po njihovih sledeh drvečih še bolj senzacionalističnih 24ur niso opravili, pa bi morali? Zbrati vse javno dosegljive podatke o spornem filmčku, ga poiskati na raznih platformah. Če bi se malo potrudili, bi ga kaj hitro našli na portalu YouTube in tako tudi izvedeli, da ga je za Podravkino agencijo izdelala Val produkcija d.o.o. iz Zagreba. Nato bi lahko ključni osebi te produkcijska hiše, Željka Filipovića ali Petro Galić vprašali, kje so dobili posnetek Debelega rtiča in na podlagi te informacije preverili, če v tisti zbirki res ne piše, za kateri kraj gre. Temu se reče preverjanje dejstev. Šele po vsem tem bi lahko imeli zgodbo – ali pa tudi ne.

V maniri Dela, Suzane Kos in 24ur bi jo vsekakor imeli, četudi bi se pojasnilo hrvaške agencije o pomanjkljivih podatkih izkazalo za povsem resnično. Kako? Redni nakupovalci jestvin, še zlasti nekaj starejši občani, že desetletja dobro poznamo tube s Podravkino koncentrirano paradižnikovo mezgo. Na njih jasno piše Portorose brand.

Torej imamo lahko precej utemeljen sum, da ima hrvaška iredentistična zarota, da bo nekoč priključila slovensko Obalo in dosegla mejo z Italijo, korenine že vsaj v SFRJ, samo nihče v Sloveniji tega ni opazil.

Le kako je mogoče, da niti Suzana Kos, Delo in 24ur ne?!

Vedeti več, pomeni imeti moč!


Nobelovci se priseljujejo v Slovenijo …

april 1, 2019

.

Na spletu zagledam naslov “Nobelov nagrajenec za fiziko Duncan Haldane zaprisegel kot slovenski državljan” in od vzhičenosti skorajda zavriskam. Ne le, da je Slovenclija našla rešitev, da beg domačih možganov zasuka v priseljevanje, ampak se zdaj v vrsto za slovenceljsko državljanstvo že postavljajo Nobelovi nagrajenci. Je to zaradi svetovno znane kranjske klobase, ki je že potovala v vesolje, potice, ki jo pozna celo papež, ali davčnih olajšav za vrhunske znanstvenice/-ke?

Ja, no, ne, ni čisto tako. Delček rodbinskih korenin uglednega ameriškega znanstvenika sega iz avstrijskih Borovelj na severozahodno območje sedanjega ozemlja Republike Slovenije. To je očitno ravno dovolj, da je razmeroma mlada državica z južne strani Alp Nobelovemu nagrajencu podelila nekakšno “častno” državljanstvo s “častnim” potnim listom in mu to poslala čez lužo – veleposlaniško ležeče.

Vest o tem velikem državnem dosežku na področju rodoslovja je državna STA objavila na kar treh svojih portalih: v rednem servisu, ki je neplačnikom večinsko zakrit, povsem odprto pa še v STAznanost, ki je spletni portal STA z vsebinami o znanosti, s poudarkom na dosežkih slovenske znanosti (sic) in v STAkrog, ki je spletni portal Slovenske tiskovne agencije (STA) z vsebinami o slovenskih razvojnih dosežkih in geslom “ko razvoj okrepi gospodarstvo” (sic). Se tako dosega veliko število objav, ki naj naredi vtis na gospodarje in plačnike?

Kako na to širjenje državljanske baze gledajo mnogi slovenski izobraženci, ki so po brezplačnem izobraževanju v tem podalpskem raju morali kreniti v beli svet s trebuhom za kruhom in/ali znanstveno kariero, in kaj to pomeni za njih, slovenska nacionalna tiskovna (sic) agencija ni poročala. Zanjo je preveč zapleteno sestaviti (beri: smiselno prepisati) nekaj stavkov življenjepisa enega najmlajših slovenskih državljanov. In potem starejši državljani lahko beremo, da je “delala kot zdravnica v partizanski vojaški bolnišnici, ki so na kratko zasedli Koroško“.

Tega ne beremo samo pri STA, kjer se jim je pač malo zalomilo. To se zgodi tudi najboljšim. Ampak zalomilo se je tudi tam, kjer so to agencijsko novico samo prekopirali, niti ne prebrali, zato je napaka ostala prezrta in razsejana po spletu. Bravo, medijski giganti Delo, Dnevnik, 24ur, Žurnal24, Reporter, govori.se in (slovensko uredništvo) ORF!

Vas zanima, kdo je to novico STA pred objavo tudi prebral, ne le zgrabil, kopiral in prilepil, in napako celo popravil? Dežurni pri MMC RTVS (“delala kot zdravnica v partizanski vojaški bolnišnici, ko so jugoslovanske čete na kratko zasedle Koroško”), malo manj spretno pa tudi pri Siolu (“delala kot zdravnica v partizanski vojaški bolnišnici, ko so na kratko zasedli Koroško” – kdo jo je zasedel?).

Delo je en dan kasneje objavilo obširnejši članek o Haldanu z naslovom “Slovenija ima Nobelovo nagrado” (ki se je po URL sodeč sprva glasil “Slovenija dobila Nobelovca“). Ni pomembno, saj sta oba na isti bedasti ravni kot objava neprebrane in nepopravljene agencijske vesti.

.

Tako gre to.

.

To pa še ni vse. Kdor pozorno pogleda objave, bo kaj hitro ugotovil, da nikjer niso uporabili fotografij STA z zaprisege novega Slovenca, ampak so uporabili posnetke iz svojih arhivov ali iz tretjih virov. Le zakaj? Nekako logično bi bilo, da ob novici uporabijo še katero od treh kronističnih fotografij STA, na katerih Nobelovec izreka prisego in prevzema oziroma kaže listino o svojem novem državljanstvu. Je razlog za to estetski, ali je bila ovira cenik STA?

Po oznaki avtorstva novice (rp/ms) bi veljalo sklepati, da jo je spisal ameriški dopisnik STA Robi Poredoš, ki je delodajalcu v domovino poleg besed že pošiljal tudi fotografije. Vendar tokrat ni bilo tako. STA navaja, da je avtor treh posnetkov iz slovenskega veleposlaništva v Washingtonu Jernej Škorja, ki je očitno slovenski državni uslužbenec na začasnem delu v tujini in je bil 24. marca tudi fotograf vsaj dveh dogodkov v režiji slovenskega veleposlaništva v ZDA, zaprisege novega državljana in modne revije.

Malo nenavadno pa je, da na spletni strani slovenskega veleposlaništva v ZDA ni novice o uradni podelitvi slovenskega državljanstva profesorju Duncanu Haldanu. V drugi polovici marca 2019 so bile objavljene naslednje novice in fotografije:

(v slovenščini)

27.03.2019 – Prvi nerezidenčni veleposlanik Slovenije v Panami
25.03.2019 – Modna oblikovalka Maja Štamol na modni reviji “Fashion Night Ignites – Skrivni jezik diplomacije”
22.03.2019 – Volitve v Evropski parlament – 26. maj 2019
14.03.2019 – Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek v Houstonu na ministrskem zasedanju za energetsko sodelovanje s Severno Ameriko

(v angleščini)

28.03.2019 – The First Non-Resident Ambassador of Slovenia to Panama
22.03.2019 – Election of Slovenian members of the European Parliament – May 26, 2019
14.03.2019 – Slovenian Minister of Infrastructure Alenka Bratušek in Houston at the North American Energy Ministerial

Posebno sta vredni ogleda fotografiji srečanja “na ministrski ravni”, ki je videti povsem drugače, kot si tako veličastno zveneče dogodke predstavlja provincialno naivni Bimbo. Bratuškova, Vidovič in Perry stojijo v prazni sejni sobi, prizora pa dajeta vtis, da je bil Perryju vročen najnovejši katalog in izrečeno vabilo na predstavitev izdelkov Amway.

.

Tako gre to.


Večer, Hrvaška, lenoba, epidemija uporabe “simboličnih” fotografij, letala, Delo …

marec 31, 2019

.

Večer je konec februarja objavil poseben članek o zlorabi fotografije slovite ceste, ki se med svečinskimi vinogradi vije v obliki srca. Naslov? “S hrvaške spletne strani so sporočili, zakaj so objavili fotografijo srca med vinogradi“, ki je bil očitno naknadno popravljen, saj URL naslov članka razkriva njegov prvoten naslov: “Tudi hrvaška stran uporabila fotografijo srca med vinogradi, odzvalo se je slovensko veleposlaništvo v Zagrebu“.

Gre za krasen primerek sodobnega multimedijskega žurnalizma, ki je s privzetima plehkostjo in pišmeuharstvom lahkotno skaklja po nareku kričavih družbenih omrežij in se lenobno preteguje na cenenem senzacionalizmu. Novinar Večera je namreč “razkril” neko družbenomrežno dogajanje, z objavo tega “razkritja” pa se mu je tako mudilo, da ni mogel pred objavo počakati na pojasnilo “druge strani”. Ko ga je naposled dobil, se mu ga ni zdelo vredno preveriti, ampak ga je le dodal na konec članka in popravil naslov.

Tako naj bi svojo zlorabo fotografije slovenske ceste pojasnili Lokalni Hrvatje:

“Fotografijo smo pridobili preko Depositphotos.com, albuma, na katerega smo kot podjetje naročeni. Fotografijo smo izbrali najprej zaradi njene lepote pa tudi zato, ker na najboljši način ilustrira temo, o kateri se govori na našem seminarju. Ker Depositphotos ne ponuja dodatnih informacij o ozadju fotografij (če obstaja), mi je v tem primeru ne poznamo. Za vse pravice glede fotografije odgovarja distributer, v tem primeru je to Depositphotos.com.”

Novinar Večera, kateremu se je cela afera zdela tako vredna posebnega članka, bi lahko v nekaj minutah preveril resničnost hrvaškega izgovora, a se mu ni zdelo vredno. Ker svoj škandal je že objavil, ker je bil čuvaj četrte veje oblasti že na preži za novimi zgodbami na fejkbuku, twitarju, instadekagramu itn.

Danes je malo pozno, kajti teoretično je možno, da so na portalu Depositphotos v preteklem mesecu dodali manjkajoče opise fotografij, vendar nadvse močno dvomim, da so se tega lotili prav zdaj. Fotografija, ki so jo zlorabili na portalu Lokalna Hrvatska, ima namreč jasno viden naslov: “Wine road in a shape of a heart near Maribor town in Slovenia – photo by Matic Stojs | ID: 102031772“.

Srce vinogradov

Sram naj vas bo, Večer!

.

Puhli senzacionalizem, Večer, hrvaški mediji in fotografije so tradicionalno težavna kombinacija. Pred slabim letom so v Večeru pod senzacionalističnim naslovom “Potnik o poletu na Brač: Na otoku so mislili, da smo vsi umrli” povzeli še bolj senzacionalističen članek Slobodne Dalmacije. Večer je članek opremil s “simbolično” fotografijo A320 hrvaške letalske družbe (avtor Sašo Bizjak) in najbrž zaradi tega v članku nikjer ni omenjen tip letala s težavami (Dash). Dalmatinci so bili še slabši, saj so izbrali fotografijo “zračne luke na Braču” z majcenim zasebnim letalom v ospredju.

Pa bi bilo težko najti fotografijo pravega letala? Sploh ne, ker jih na svojih spletnih straneh brezplačno ponujajo vse resnejše letalske družbe, tudi Croatia Airlines. To je ena izmed njih.

AIR10

Sram naj vas bo, Večer in ostali!

.

Z enostavno in brezplačno dostopnimi fotografijami letal imajo mediji pogosto velike težave, tudi najuglednejši, vodilni, tisti v konservativno ošabnem broudšit formatu, stari 60 let, z odmevnimi slogani itn. Na primer Delo.

Pred dobrima dvema mesecema (21. januarja) so objavili članek o ubogih potnikih na letu United Airlines iz New Yorka v Hong Kong, ki so po zasilnem pristanku v zakotju Kanade, na letališču Goose Bay morali prenočiti kar v letalu. Pod naslovom “Potniki letala so za več kot 15 ur obtičali na temperaturi pod –20 stopinj Celzija” se bohoti “simbolična” fotografija, ker besedilo brez fotografije očitno ne pomeni ničesar. Ta simbolika bi bila težko bolj simbolična, saj je na fotografiji agencije Reuters napačno letalo (za regionalne lete), napačne družbe (Porter) na napačnem letališču (Toronto).

23 Feb. 2009, Toronto, Canada – A Porter Airlines Bombardier Q400 turboprop aircraft is seen in Toronto February 23, 2009. Just two years after launch, niche airline Porter Airlines now flies routes to eight cities in eastern Canada and the United States. It remains profitable and is gearing up for expansion at a time when industry rivals are strapped for cash. REUTERS/Mark Blinch (CANADA)

Pravzaprav bi v Delu lahko objavili enako simbolično fotografijo letalonosilke ali polarnega medveda ali pasje vprege. Ker danes je pomembno, da v člankih objavijo “avtentične” twite. Bolj ko so grozljivi in jezljivi, bolje je. Ampak, zakaj potem tlačijo zraven še fotografije? Zakaj jim je težko nekaj minut nameniti iskanju malo manj simbolične fotografije pravega letala (B777), na primer na spletni strani United Airlines?

United 777

Sram naj vas bo, Delo!

.

Kdaj je postalo slikovno opremljanje novinarskih prispevkov simbolično na enak način in z enakimi pripisi, kot so simbolične slike na jedilnikih restavracij, škatlah s hrano in podobno?

Kdaj je ta neznanska simboličnost postala sprejemljiva in komu?

Zakaj?


Od vazalne države do države vazalnih medijev

februar 24, 2019

.

Takšni so časi in takšne moje navade, da sem šele danes (nedelja je) izvedel, da se je britanski zunanji minister med svojim iskanjem empatije če že ne simpatije po raznih državah članicah EU že v četrtek ustavil tudi v Sloveniji. Medijska poročila o njegovem obisku so bila očitno nekje na obrobju, da jih sploh nisem opazil.

Zdaj me boste povsem umestno in upravičeno vprašale, zakaj zaboga in kako zavraga sem za Huntov obisk potemtakem izvedel danes, če mi je ušel, ko je bil aktualen. Zaradi »škandala«, drage moje, samo zaradi »škandala«.

Minister Jeremy Hunt se je pred odhodom iz Ljubljane s svojim gostiteljem Cerarjem protokolarno ustopil pred novinarji in najmanj eno TV kamero (bes jo plentaj!). Potem je Slovenijo s polnokrvno naklonjenostjo pohvalil za preobrazbo iz nekdanje »vazalne države Sovjetske zveze« v demokratično, gospodarsko uspešno državo, članico EU in NATO. Minister Cerar pa nič! (Vprašanje, ali je v luči Brexita Huntova omemba članstva v EU pohvala ali prikrit posmeh, puščam ob strani.)

Za pokroviteljski Huntov spodrsljaj bi bil vedel, če bi tisti četrtek popoldan zbrano poslušal oddajo Dogodki in odmevi Radia Slovenija in slišal vzoren prispevek Matjaža Trošta (na približno 13. minuti), če bi sledil Milanu Brglezu na fejkbuku (povezav tja ne vstavljam), ali če bi naslednjega dne prebral odmev odmeva v mariborskem Večeru ali njegovem dvojčku, pomurskem Vestniku ali duhovitega Pengovskega, tviteraša(ico) @PropertySpot ali pa Voduškov Topnews/Topnovice, predvsem pa njegov video arhiv TopTV.

Dejstvo je, da je od vseh novinarjev in novinark, ki so poročali o tej novinarski konferenci, očitno samo Matjaž Trošt z Radia Slovenija svoje delo opravil brezhibno. Premogel je toliko pozornosti, da je Huntov faux pas zaznal, pa toliko pokončnosti, da ga ni ignoriral kot ostali, in na koncu še toliko poklicne integritete, da ga je v prispevku spodobno postavil v kontekst Huntovih pogostih spodrsljajev, in se nad njim ni škandaliziral. Bravo!

Dejstvo je tudi, da tisti, ki so poročali za STA, TVS + TVS + MMC, Delo, Dnevnik in Siol (slednjemu je oproščeno, ker je le povzel državno agencijo STA), očitno ne premorejo novinarskih vrlin Matjaža Trošta. Niti ne premorejo odzivnosti Večera, ki na prizorišču verjetno ni imel svojega peresa, ampak je o konferenci poročal iz druge roke, a toliko bolj izčrpno. Noben od vodilnih medijev se ni zmenil za neokusen Huntov nastop.

Vse do sobote popoldan, ko je zgodbo z video posnetkom Huntove izjave objavil britansko-globalni Guardian, za njim pa še Independent, Daily Mail, RT (!) in drugi. Siol je Guardianovo pisanje in video objavil že po dveh urah s primerno butastim naslovom, Dnevnik pa še isti večer. Objave v velikih tujih medijih so bile končno dovolj močan šok, da je Cerar v nedeljo dal svojo mevžasto izjavo v javnost poslati preko strankarskega aparata SMC in ne preko ustrezne službe zunanjega ministrstva.

Zelo hitro so jo objavili na Siol, Finance, Delo. Končno se je o nemilem pripetljaju razpisala tudi STA, vendar samo v angleščini in z vazalskim naslovom »Cerar regrets Jeremy Hunt’s gaffe«. V slovenščini pač ne, ker kar je očitno zanimivo za svetovno bralstvo Guardiana in drugih, ni dovolj dobro za Slovenclje.

Enako poniglava kot STA je tudi nacionalna RTVS (z bleščečo svetlo izjemo radijskega Matjaža Trošta). Na MMC o vsem skupaj molčijo kot grob. Na tretjem TV kanalu, ki so ga namenili politikantskim krožkom in ga mašijo z vso mogočo ponavljajočo se šaro, je/bo štiri dni, od petka do ponedeljka petkrat predvajala 10-minutni posnetek Cerarjevega žlobudranja, njegovega gosta Hunta pa sploh ni videti. On ne šteje nič, njega so javnozavodski holivudarji kar lepo brexitnili. V sporedu je posnetek vedno označen z ikono, ki pomeni, da se posnetek arhivira, a v arhivu RTVS ga nikakor nisem mogel najti.

Še najbolj zanimivo pri tokratnem diplomatskem kiksu Britanca in vazalskem molku Slovenca, ki kljub zelo šibki hrbtenici ne jamra, je ugibati o poteh, po katerih se je zadeva prebila v tuje medije. Prvotna vira, ki sta dobro opravila svoje delo, sta dva: Matjaž Trošt (RaSlo) in Vladimir Vodušek (TopTV). Prvi z odličnim prispevkom, drugi pa s posnetkom celotne novinarske konference, ki ga je (po datumu sodeč) na YouTube naložil že v četrtek. In ja, tudi jaz imam o Vodušku svoje mnenje, ampak v tem primeru je on poskrbel za pravi »prvi odtis zgodovine«, Delo in podobni prvokategorniki pa za prvovrstno cehovsko sramoto.

Iz objav Trošta, Brgleza, Večera in svojih najdb je lahko Pengovsky v petek v angleščini spletel skoraj kompletno štorijo, a brez videa. Medtem je @PropertySpot nekako prišel do Voduškovega posnetka, ga prirezal in izrezek poslal v tvitosfero. Vse to je JL Flanner zbral skupaj in v soboto malo pred poldnevom objavil na spletni strani Total Slovenia News v tako koncizni obliki, da so opazili pri Guardianu, obdelali in že v prvi stavek vstavili povezavo na TSN kot svoj primarni vir.

Seveda pri naglem zbiranju informacij z vseh vetrov zlahka pride do spodrsljajev. TSN zmotno trdi, da je bila Jugoslavija prejemnica pomoči v okviru Marshallovega načrta. Tega je zamudila, a je ločeno od njega prejemala pomoč ZDA. Guardian pa omenja Josipa Tita, ker njihov dežurni lovec na spletne novice očitno ne ve, kaj pri Josipu Brozu Titu je bilo ime, kaj priimek in kaj vzdevek. Ni bilo časa za pogled v enciklo-/wikipedijo, ker je bilo treba dobiti in obdelati Voduškov video?

Pri vsem skupaj mi je morda še najbolj žal, če Vodušek ni nič iztržil za svoj posnetek. Tisto, kar kažejo naši mediji, je na Youtube naložen izrezek z oznako Guardiana, ali pa isti/enak izrezek vstavljen v tvit. Nikjer nisem našel omembe, kdo je avtor posnetka. Saj bi menil, da bi si žleht Slovenec prej odgriznil roko, kot bi Slovencu priznal avtorske pravice, ampak intuicija mi pravi, da pri tem bržkone sploh ne gre za slovensko zavist temveč za lenobo in brezbrižnost.

Pišmeuharsko vazalstvo večine mejnstrim medijev, skratka. O ministru Cerarju pa raje nič.


Predelna stena

november 1, 2018

.

Klasična scena. Ona (moja življenjska sopotnica) se smuka ob kuhinjskem pultu, on (jaz) ob jedilni mizi bere sobotni časopis. Ko nekje na sredini zagleda celostranski članek z naslovom Arhitektura socialističnih dni, se zazre v veliko fotografijo na vrhu strani.

Stanovanje v celjskem čebelnjaku – foto iz revije Progres, osebni arhiv Timoteja Jevšenaka via delo.si

Delno zastekljena predelna stena med jedilnico in kuhinjo, ki ima tudi strežno odprtino, ga silovito spomni na podobno rešitev v stanovanju njegove mladosti. Oh, ta socialistična gradnja, ki je novemu socialističnemu človeku razvijajočega se srednjega razreda ponujala funkcionalno ločeni jedilnico in kuhinjo! Kar je v bistvu čisto meščanska in ne socialistična zamisel, verjetno prekopirana s kapitalističnega zahoda ali severa, si misli. Nato vstane in s časopisom v roki stopi v kuhinjski del skupne kuhinje-jedilnice, da bi to sveže odkrito modrost pojasnil še njej.

Ona ga posluša, z zanimanjem pogleda fotografijo in prav feministično odvrne, da gre najbrž za tipično rešitev iz kapitalizma, v katerem je bila žena doma in je gospodinjila, lepo zastrta z mlečnim steklom in lesom. Animirano izmenjata še nekaj besed o svojih domnevah, ko on nenadoma opazi, da ona ravnokar nasekljano zelenjavo stresa v vrečko za biološke odpadke.

– Zakaj pa to stresaš tja?

– Ojoj, čisto nič nisem mislila. Pusti me pri miru, saj vidiš, da delam!

Tako se je izkazalo, da imajo predelne stene med kuhinjo in jedilnico tudi kakšno uporabno funkcijo in niso le ideološko-razredni plod socializma, kapitalizma ali seksizma.

Pri njemu doma niso nikdar stregli ali pospravljali skozi namensko odprtino v steni, ampak so posodo vedno nosili skozi kuhinjska vrata, ki do bila zaradi tega skoraj stalno odprta. Predelna stena pa je bila čislana zato, ker je zadrževala kuhinjske vonjave in poglede obiskovalcev, ki bi sicer opazili delovni nered med štedilnikom in pomivalnim koritom. Poleg tega je bila v njenem spodnjem delu prostorna omara za posodo in kuhinjske pripomočke.

V skladu s spreminjajočo se modo so nekateri sosedje kuhinjsko predelno steno kasneje odstranili. Tako nastali enoten prostor je bil prav fascinantno razsežen. Pri nas je predelna stena ostala do odselitve. Zdaj je ne pogrešam, se je pa spominjam z naklonjenostjo.

.

Nasekljano zelenjavo je brez posebnih težav skuhala, saj jo je – sreča v nesreči – stresla v takrat še prazno vrečko. 🙂


Neznosna lahkotnost kolumnizma

september 23, 2018

.

Pri vseh dogodkih, člankih in objavah zadnjih tednov se mi je v spomin zataknila malenkost, le droben prdec v besedni driski spletnih in drugih medijev, po katerih plavamo dnevno. Dolgo sem okleval, ali naj jo vzamem pod drobnogled, a vedno bolj se mi kaže kot simptomatična in predvsem noče v pozabo.

Slovenski antropolog, publicist, scenarist, pisatelj, strokovnjak za računalništvo in uporabniške izkušnje ter še kaj je v svoji kolumni objavil naslednjo trditev:

Fašizem in nacizem sta k razlagi, kako sta lahko svet povedla v strašno vojno, spodbudila najboljše ume tistega časa. Leta 1941 je izšla knjiga Beg pred svobodo, ki jo je napisal Erich Fromm. Ob zadnjem dogajanju v Sloveniji sem si rekel, da je čas za ponovno branje.
Šokiran sem ugotovil, da tega ključnega dela sploh nimamo v slovenskem prevodu! Socializmu ni bil pogodu, kapitalizmu pa tudi ni.”

Odziv bralcev ni bil velik. Prvi komentar je govoril o grozovitosti nesorazmernih obdavčitev in o živalski farmi. V nadaljevanju so bila mnenja pisana a obsegala le razmeroma ozek spekter.

Najprej dejstva

Pomembno Frommovo delo iz leta 1941 očitno res (še) ni bilo prevedeno v slovenščino, ampak to nima prav nobene zveze s socializmom. V Cobissu je namreč lepo število izvodov prevoda v srbščino (Bekstvo od slobode), ki ga je beograjska založba Nolit prvikrat izdala že leta 1964, potem pa so sledile še izdaje v letih 1969, 1973, 1978, 1983, 1984 in 1989 (slednja, zanimivo, skupaj z zagrebško založbo Naprijed).

Kar bi človek, ki se s knjigami, informacijami in informatiko ukvarja že več desetletij kot svetovalec, publicist, scenarist, pisatelj, knjigotržec in še kaj, torej ne počne drugega, kot piše in trži svoje znanje in pisanje, moral vedeti. Šokantna je ta hotena neobveščenost, ki so jo tako cenili romantiki – češ, božanski navdih mi bo povedal vse, dejstva niso pomembna. To je tako, kot če bi govorili s kmetom, ki že 40 let goji fižol, pa ne bi vedel o svojem delu prav ničesar. Nazadnje bi še trdil, da ima na jesen bolj kilav fižol, ker sta mu ga sfižila socializem in kapitalizem.

Escape_from_Freedom

vir: Wikipedia

Ker je bil socializem v obdobju od 1964 do 1989 v Beogradu vsaj enako če ne celo bolj vsemogočen kot v Sloveniji, je torej treba vzroke za to, da Frommov Beg pred svobodo ni bil preveden v slovenščino, iskati kje drugje kot pri dežurnem grešnem kozlu za vse tegobe. A odkritje pravih vzrokov in razlogov za to je težko pričakovati od nekoga, ki je šele ob poskusu ponovnega branja neke knjige globoko šokiran ugotovil, da sploh ni bila prevedena v slovenščino. Le zakaj ga to ni šokiralo že ob prvem oziroma ob prejšnjih branjih?

O, ta neznosna lahkotnost neskončnega pisanja o nadvse zabitih in neozdravljivo zaplankanih Slovencljih, vsevprek od Goričkega do Pirana, od Rateč do Kostela, samo da lahko naš romantični publicist mimo dejstev spiše še en pikanten egotrip.

Morda bi bilo za vse (razen za hipertrofičen ego) veliko bolje, če bi državni telekombinat svojemu paradnemu kolumnistu plačal prevajanje Frommove knjige Beg pred svobodo (ali Strah pred svobodo) in jo potem na svojem portalu objavljal v nadaljevanjih. To bi bil majhen korak za veliko podjetje, a velik skok za majhen narod in njegovo kulturno bogastvo.


Nepreslišano, strupeno

avgust 17, 2017

.

Tole je spis, ki sem ga impulzivno nametal pred dvema letoma in potem pustil ležati med osnutki, ker nisem bil prav zadovoljen z njim. Zdaj sem ga samo malo pobrusil, dodal omembo nedavnega marširanja smrti v Charlottesvillu in ga določil za objavo. So stvari, ki jih je bolje povedati malo nerodno in kasneje kot pa slogovno briljantno in nikoli.

.

Dnevnik je v rubriki Nepreslišano postregel navedek iz prvega dela intervjuja z Dragom Karlom Ocvirkom, ki je bil izvirno objavljen v Časniku, “spletnem magazinu z mero”:

Veste, na Zahodu je zdaj ogromno sprenevedanja, ko se govori, da uporablja džihadizem srednjeveške metode. Po mentalni in dejavnostni strukturi je namreč primerljiv s komunizmom in z nacizmom. To je totalitarizem 21. stoletja s predhodniki v 19. in 20. stoletju v Evropi in Rusiji. Ne nazadnje se je pred sedemdesetimi leti nekaj podobnega dogajalo v Sloveniji. Primer je tudi internacionalizem španskih borcev, s katerim se mi še vedno kitimo, in ti so, kot kaže, pri nas večni: kdo ve, koliko jih za to prejema pokojnino, imamo Dom Španskih borcev v Ljubljani. Toda ti »heroji«, ki so se šli revolucijo, so enaka ‘sorta’ ljudi kot Evropejci, ki se gredo danes džihad za ISIS. Skupni imenovalec je: radikalizacija. Ta pojem so izdelali sociologi, ki preučujejo, zakaj se posamezniki in skupine radikalizirajo in preidejo v nasilno delovanje, če ali ko prevzamejo oblast pa vladajo s terorjem.

Nepreslišano Dnevnik objavlja brez komentarja. S tem dajo implicitno vedeti, da se uredništvo z objavljenimi navedki strinja. Ali da se v uredništvu ne strinjajo z navedki, a ne želijo zapisati zakaj. Ali da so v uredništvu Dnevnika tako širokosrčni, da objavljajo tudi iztrgane navedke, s katerimi se ne strinjajo. Ali da … karkoli pač.

Ker je na Dnevnikovem papirju in spletni strani zmanjkalo prostora, da bi navedli cel odstavek, sta spodaj še njegov drugi del in naslednji odstavek, za katerega menim, da je potreben za boljše razumevanje povedanega, kolikor je to pač mogoče pri takšnih iztrganinah iz daljših besedil.

V to smer gre tudi teorija antropologa Renéja Girarda o »grešnem kozlu«, ki pokaže, kako kakšna skupina, ki se hoče notranje poenotiti in obvladovati družbo, ustvari oz. določi zunanjega in notranjega sovražnika. Spomnite se, koliko obojih smo imeli v komunizmu in koliko jih še ustvarjajo post-komunisti – včasih je to Janša, včasih Cerkev, domobranci … – da so še naprej na oblasti in pri koritu. Metoda ista, le stopnja ali dve za džihadisti, radikalizacija (še) ni potrebna, dokler naši mediji in sodstvo služijo pravi stvari!

Letna poročila Europola o razmerah in trendih terorizma v EU kažejo, da so do zdaj daleč največji del terorističnih dejanj načrtovali in nekatera izvedli separatisti, sledijo jim anarhisti in levičarji, nato desničarji. Religijsko motiviranih tovrstnih dejanj je bilo do leta 2012 komaj kaj, odtlej pa rastejo in so večinoma plod evropskih džihadistov. Medtem ko mediji obširno in nekompromisno razpredajo o desničarjih in džihadistih, pa je levičarjem vse oproščeno, ker se menda žrtvujejo za boljši svet, separatisti pa naj bi bili osvoboditelji.

Bimbo bi k navedenim izjavam gospoda zaslužnega profesorja teologije rad dodal tri laične ocvirke. Morda bi si jih kdo celo drznil blogokletno označiti kot tri sklope dejstev.

.

1. Internacionalizem španskih borcev ni nekakšna izmišljija te majhne dežele. V Španijo je med državljansko vojno odšlo več kot 30 tisoč ljudi iz mnogih držav republikancem pomagati v boju proti Francovi vojaški falangi. Vendar je slednja prav tako dobivala okrepitve prostovoljcev iz tujine. Republikanci in mednarodne brigade so bili svetovnonazorsko resda razporejeni od sredine do skrajne levice, vendar se ne sme pozabiti, da je bilo njihovo temeljno izhodišče obramba demokratično izvoljene oblasti. Te so se fašistični pučisti lotili in jo naposled tudi zlomili s podobnointernacionalizirano” vojaško silo. Poleg prostovoljcev je Francova falanga uporabila tudi afriške plačance, njen naraven zaveznik je bil diktatorski režim sosednje Portugalske, predvsem pa je bila deležna pomembne vojaške pomoči fašistične Italije in nacistične Nemčije. Primer: Guernica!

Seveda je zelo zanimivo in še vedno aktualno vprašanje celovitega razumevanja dogovora velikih evropskih sil o nevmešavanju v špansko državljansko vojno, kdo je ta dogovor spoštoval in kdo ne ter zakaj tako. Kako pomenljivo je, da se je večina evropskih držav odločila, da bodo špansko vojno opazovale kot “neuvrščene”, zato so se med podporniki ene strani znašli italijanski fašisti in nemški nacisti, drugo stran pa sta podpirali komunistična Sovjetska zveza in revolucionarna Mehika! Sprenevedanja, ki ga Ocvirk vidi na zahodu danes, je bilo torej tudi pred slabimi osemdesetimi leti na tem istem zahodu več kot preveč. Vleklo se je še onkraj münchenskega sporazuma, dokler niso padle skoraj vse maske, ko je padla Poljska. Ocvirk take podrobnosti vojne, ki je bila nekakšna uvertura v drugo svetovno vojno, lagodno prezre. Sprenevedavo!

.

2. V nadaljevanju Ocvirk ob omembi Girardovega grešnega kozla mimogrede v svoj protikomunistični pisker vrže Janšo, Cerkev, domobrance in tri pike. Bimbo nisem ravno od včeraj, čisto starčevsko senilen pa tudi še ne, zato imam v subjektivnem spominu zabeleženih nekaj podob v zvezi s tem. Prav Janša ima – odkar pomnim – največ notranjih sovražnikov, po potrebi pa kaj hitro najde tudi kakšnega zunanjega. Ko se v to ocvirkovko vmeša še cerkev in domobrance, ne more nastati prav nič res užitnega.

Nenehno politikantsko prekopicevanje po pošastni polpretekli zgodovini ni nič posebno slovenskega. V ZDA so še celih 150 let po koncu državljanske vojne doživeli rasističen umor devetih temnopoltih ljudi v cerkvi (!), da so naposled z javnih mest in iz prodajaln začeli umikati vojaško oziroma mornariško zastavo v državljanski vojni poraženih sužnjelastniških južnjakov. Dve leti kasneje so v skrajno počasni lustraciji sužnjelastniškega belega rasizma prišli na vrsto spomeniki, kar je bil vsaj povod če že ne kar vzrok za Pohod za združeno desnico.  Desnica si je v sicer pretežno republikansko orientirani Virginiji za svoj marš provokativno izbrala Charlottesville, kjer so volivci tradicionalno izrazito naklonjeni demokratom. Kolikšna je miselna in kolikšna dejanska razdalja med politično provokacijo in terorizmom?

.

3. Ocvirk je omenil tudi resnične navedbe iz poročila Europola o stanju terorizma v EU, takoj nato, še preden bralec zajame sapo, pa splošno policijsko oceno spretno zasuka v lasten zaključek, češ da (levičarski, prevladujoči) mediji skrajno napihujejo terorizem desničarjev, veliko bolj razširjen terorizem separatistov in levičarjev pa mirno spregledajo. Dejstvo je, da je bila Slovenija po poročilih Europola za leti 2011 in 2014 ena od oaz EU, kjer niso evidentirali nobenih terorističnih dejanj ali poskusov in tudi ne vodili sodnih postopkov v zvezi s terorizmom. Od kod torej takšen strah pred terorizmom pri nas?

Drugo vprašanje je definicija terorističnega dejanja, ki povzroči ali prepreči, da je, in kako je to potem zabeleženo v podatke Europola. Smrtonosnega pohoda množičnega morilca Breivika, ki je pobijal mlade laburiste, je Europol za leto 2011 uvrstil med “lone actors”. Enako so storili z versko motiviranim umorom dveh Američanov v Nemčiji. Pa vendar

The threat of violent right-wing extremism has reached new levels in Europe and should not be underestimated. The threat will most likely come from lone actors but organised underground groups also have the capability and intention to carry out attacks.

The existence of a group of right-wing terrorists in Germany, connected to alleged politically-motivated murders committed between 2001 and 2007, is another example and an illustration of the fact that it is extremely difficult to detect terrorists operating individually or in small groups.

The killing of two American military personnel at Frankfurt airport by a religiously-inspired individual in March 2011 is not a terrorist attack according to German legislation, although the incident clearly carried some such characteristics.

.

Tu bi po vseh pravilih moral biti nekakšen zaključek. Pred dvema letoma ga nisem spisal in tudi danes ga ne bom. Naj ostane spis nedokončan v upanju, da ga mu nikdar ne bo treba pisati (še bolj bridkega) nadaljevanja.


#FakeNews #AlternativeFacts #NewMedia

avgust 15, 2017

.

Skoraj dve leti je tega, kar sem tukaj pustil svojo zadnjo sled pod naslovom “Race”. Danes sem se v ta stari brlog vrnil zaradi prehude jeze, ki jo je zanetil isti pojav: kislokumarično kvazi novinarstvo. Po novoreku nove dobe gre za tvorjenje medijskih vsebin. Karkoli, kakorkoli!

Danes sem dobil dvojni odmerek. Dva na mah. Samo zato/takrat, ker/ko sem se prijavil v spletno pošto Siol. Kdor jo uporablja, tudi ve, da se ob vstopu znajdeš v nekakšni medijski predsobi, v kateri (še) ne vidiš svoje e-pošte, vidiš pa izbor medijskih vsebin, ki jih tja plasira paradržavni paramedij Siol.

O izboru teh teaserjev je možno diskutirati v nedogled, ampak to plat bom danes zanemaril. Danes sta me zavedla dva teaserja in razsrdili dve medijski vsebini, na kateri sta me privedla.

Novice

Prva je bila vest z naslovom “V Parizu z avtom namerno zapeljal v picerijo in ubil osemletnico“. Načeloma da, bi rekli na Radiu Erevan, ampak … tragedija, v kateri je brezvestni voznik “ubil deklico, staro trinajst let, pet ljudi je huje poškodovanih, še osem pa lažje se je zgodila v “Spet-Sortsu, ki je od Pariza oddaljen 55 kilometrov” in se v resnici imenuje Sept-Sors.

.

V Parizu

.

Popravljen naslov članka zdaj sicer govori o 13-letnici, ostali pa sta zavajajoča fotografija dveh policijskih postav ob Eifflovem stolpu in URL povezava s prvotno malomarnostjo.

http://siol.net/novice/crna-kronika/v-parizu-z-avtom-zapeljal-v-restavracijo-in-ubil-osemletnico-447171

Da časovna opredelitev “pozno zvečer” ni ravno zadovoljiva, najbrž ni vredno omenjati. Mlajšim in brezbrižnim ne pomaga, starejši pa lahko samo držimo za glavo.

Po drugi strani je zgovorno, da dežurni redaktor/-ica Siola ni pozabil/-a vstaviti besede terorizem in je brez napake prepisal/-a znamko avtomobila – BMW. Ta za vest ni pomembna, je pa povsem v duhu časa. Koga briga točnost pri času in starosti žrtve, le kdo bi hotel vedeti za točno ime nekega francoskega kraja, važno je, da pri brendingu ne pride do kakšne napake. Brending je kruh in maslo modernega vesolja medijskih vsebin.

.

* * *

.

Drugi povod za moj jezni povratek k nemarno zapuščenemu blogu je bila vez na vest z naslovom “Zaradi gospodarskega razstreliva zaprli avtocesto”. Oj, ta je šele pravi dragulj poročevalske obrti, ki naj bi poskrbela za odgovore na vse K-je in tudi za to, da ima vsak članek rep in glavo na pravem mestu. Predvsem glavo.

.

Razstrelivo

.

http://siol.net/novice/slovenija/primorsko-avtocesto-zaprli-zaradi-unicenja-najdenega-razstreliva-447162

Nenavadna je že časovna zanka te novice, ki je bila objavljena včeraj ob 19.57 uri, čeprav je bila zapora avtoceste napovedana za 20.00 uro. Preračun podatka o uri “osvežitve” da sklepati, da je bila ta objava sprva sporočilo o najdbi in napoved zapore, okrog 21. ure pa so jo dopolnili s poročilom o uničenju razstreliva.

Zakaj tako kratek članek, ki so ga sestavili v dveh mahih, en Bimbo razume, kot da je bilo staro razstrelivo najdeno na cestišču – je torej od nekod padlo nanj – da so ga razstrelili prav tam, vozišče pa je ostalo nepoškodovano, le očistiti ga je treba? Je kriv Bimbo ali članek?

Kako so z isto zadevo opravili na portalu javnega zavoda MMC RTV SLO? Enako površno – tudi tu velja rek mnogo baba kilavo dete -, a vseeno malo bolj informativno. Tako človek izve, da so razstrelivo izkopali med obnovo avtoceste (torej ni padlo z neba), da ga je bilo šest zavojev (in ne vreč), da je šlo najbrž za malomarno zapuščen ostanek gradnje v začetku sedemdesetih let.

.

Razstrelivo MMC

.

Drugi odstavek vsebuje “predvidevanja , da je šlo za starejše gospodarsko razstrelivo”, v četrtem pa lepo piše, kateri dve vrsti razstreliva so našli. Skrajno površni Siol vse te zadeve prepušča meglici ugibanj. Še najbolj prisebno je to zgodbo obdelal Žurnal24 in tudi Večer ni bil dosti slabši.

Pri vsem skupaj je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da očitno ne policija in ne mnogi redaktorji (tudi v uredništvih STA in Dela) ne znajo razločevati med pojmoma predvidevati in domnevati. Policija lahko domneva, za kakšno razstrelivo gre, lahko domneva, kdo ga je nekje pustil, vendar predvideva, da bo uničenje tega razstreliva opravila ob določeni uri, in predvideva, da bo promet lahko sprostila pol ure kasneje.

Policija lahko predvideva, da bo sumljiva oseba poskusila opraviti kaznivo dejanje, če pa nekoga primejo, ga zaradi domneve, da je zagrešil kaznivo dejanje.

Državljani in tuji obiskovalci države, v kateri policija/policisti in javna občila/novinarji ne razločujejo med domnevo in predvidevanjem, imajo težavo. Ta težava je še večja, če ista javna občila rada raznašajo razglabljanja s frazami iz zgornjega naslova, namesto da bi najprej malo pometli pred svojimi pragovi. Vsaj pred pragovi svojih avgijevskih hlevov.


#JeSuisPlannedParenthood #PrayForColoradoSprings

avgust 15, 2017

.

Petek je dan za metek.

Petek 13. novembra 2015 v Parizu. Več morilcev, veliko metkov, 130 mrtvih, skoraj 300 ranjenih. Ljudi.

Petek 27. novembra 2015 v Colorado Springsu. En morilec, trije mrtvi, devet ranjenih. Ljudi.

.

Tole sem napisal konec novembra 2015 kot osnutek za nekakšen prosti spis, ki pa se ga nikdar kasneje nisem lotil. Danes sem ga ob nostalgičnem obisku bloga našel in sprostil za objavo. Ne vem, kaj bi mu lahko še dodal. Več kot dovolj mu je dodala nedavna preteklost.

Kdo ve, kakšni dodatki še pridejo …


Race!

september 9, 2015

.

Vest, ki je danes čisto resno preko državne tiskovne agencije STA bruhnila v beli svet, bi nekoč imel za prozorno časnikarsko prvoaprilsko potegavščino. V primeru, da datum objave ne bi ustrezal tej zaznavi, bi jo uvrstil med čistokrvne novinarske race.

Toda zdaj so čisto drugačni časi in vladajo povsem drugi običaji. Berite.

Po STA v Primorskih novicah (povsem nevtralno):

Na cesti pri Otočcu race zaustavile promet

sreda, 9. september 2015, 12:54

Na stari hitri cesti na Otočcu so v torek sredi ceste obstale tri race in se niso nikamor premaknile, tako da je obstal tudi promet. Po telefonskem pozivu so na kraj dogodka prišli policisti in uspeli race, eno starejšo in dve domnevno mlajši, na human način odgnati oziroma pospremiti proti reki Krki, so sporočili s Policijske uprave Novo mesto.

Policisti so bili o tem, da race na Otočcu ovirajo promet, obveščeni v torek nekaj po 13. uri. Prometni policisti so zato zavarovali kraj, nato pa race usmerili proti Krki. Dvajset minut po prijavi dogodka so bili na varnem tako race kakor tudi udeleženci cestnega prometa, promet pa se je sprostil.

Ker so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, poškodovanih pa tudi ni bilo, drugih ukrepov ne bo, še navajajo na novomeški policijski upravi. (STA)

Po STA v Financah (s skromno sarkastično zabelo v naslovu):

BREAKING: Race, ki so pri Otočcu zaustavile promet, rešene!

Na stari hitri cesti na Otočcu so v torek sredi ceste obstale tri race in se niso nikamor premaknile, tako da je obstal tudi promet. Po telefonskem pozivu so na kraj dogodka prišli policisti in uspeli race, eno starejšo in dve domnevno mlajši, na human način odgnati oziroma pospremiti proti reki Krki, so sporočili s Policijske uprave Novo mesto.

Policisti so bili o tem, da race na Otočcu ovirajo promet, obveščeni v torek nekaj po 13. uri. Prometni policisti so zato zavarovali kraj, nato pa race usmerili proti Krki. Dvajset minut po prijavi dogodka so bili na varnem tako race kakor tudi udeleženci cestnega prometa, promet pa se je sprostil.

Ker so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, poškodovanih pa tudi ni bilo, drugih ukrepov ne bo, še navajajo na novomeški policijski upravi. (STA)

Po STA v Dolenjskem listu (skrbno izbran navedek v naslovu je vrhunsko sarkastičen):

»Ker so race upoštevale zakonite ukaze policistov …«

9.9.2015 | 12:15

Včeraj nekaj po 13. uri so policiste na interventni številki 113 obvestili, da na stari hitri cesti na Otočcu tri race ovirajo promet. Race (ena starejša in dve domnevno mlajši) so obstale sredi ceste in se niso premaknile, tako da je obstal tudi promet, v današnjem poročilu navajajo varuhi reda s PU Novo mesto: »Klicu so se odzvali prometni policisti, ki so zavarovali kraj, nato pa uspeli s pregovarjanjem in humano uporabo brezkontaktne telesne sile race odgnati oziroma pospremiti proti reki Krki. Dvajset minut po prijavi so bili tako na varnem race kakor tudi udeleženci v cestnem prometu, promet pa se je sprostil. Ker so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, poškodovanih pa tudi ni bilo, drugih ukrepov ne bo.«

Kot zadnji pa še precej bledi javni servis posebnega pomena MMC RTV SLO:

Promet tokrat ustavile račke, na pomoč poklicali novomeške policiste

S pregovarjanjem so jih pospremili do Krke

9. september 2015 ob 18:28, MMC RTV SLO

Otočec – Prejšnji teden smo poročali, kako je pri Pulju policist ustavil promet, da je cesto varno prečkal jež. Včeraj pa so na nekdanji hitri cesti pri Otočcu promet zaustavile tri race.

Obstale so sredi ceste in se niso premaknile. Po telefonskem pozivu okoli 13. ure so na kraj dogodka prišli policisti, ki jim je uspelo race – eno starejšo in dve domnevno mlajši – na human način pospremiti proti reki Krki, so sporočili s Policijske uprave Novo mesto.

20 minut po prijavi dogodka so bili na varnem tako race kakor tudi udeleženci cestnega prometa, promet pa se je sprostil.

Kot so dodali na novomeški policijski upravi, so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, in ker poškodovanih ni bilo, drugih ukrepov ne bo.

Sposojeno na Pinterest

Slovenska policija je prav res humana in učinkovita. In slovenski žurnalizem ve, da se z njo res ne kaže zafrkavati!

Na žalost Fran Milčinski ne bo nikdar izvedel, za kakšne čase in običaje je ostal prikrajšan. Mi pa ne, za kakšno literaturo.

🙄