Nepreslišano, strupeno

avgust 17, 2017

.

Tole je spis, ki sem ga impulzivno nametal pred dvema letoma in potem pustil ležati med osnutki, ker nisem bil prav zadovoljen z njim. Zdaj sem ga samo malo pobrusil, dodal omembo nedavnega marširanja smrti v Charlottesvillu in ga določil za objavo. So stvari, ki jih je bolje povedati malo nerodno in kasneje kot pa slogovno briljantno in nikoli.

.

Dnevnik je v rubriki Nepreslišano postregel navedek iz prvega dela intervjuja z Dragom Karlom Ocvirkom, ki je bil izvirno objavljen v Časniku, “spletnem magazinu z mero”:

Veste, na Zahodu je zdaj ogromno sprenevedanja, ko se govori, da uporablja džihadizem srednjeveške metode. Po mentalni in dejavnostni strukturi je namreč primerljiv s komunizmom in z nacizmom. To je totalitarizem 21. stoletja s predhodniki v 19. in 20. stoletju v Evropi in Rusiji. Ne nazadnje se je pred sedemdesetimi leti nekaj podobnega dogajalo v Sloveniji. Primer je tudi internacionalizem španskih borcev, s katerim se mi še vedno kitimo, in ti so, kot kaže, pri nas večni: kdo ve, koliko jih za to prejema pokojnino, imamo Dom Španskih borcev v Ljubljani. Toda ti »heroji«, ki so se šli revolucijo, so enaka ‘sorta’ ljudi kot Evropejci, ki se gredo danes džihad za ISIS. Skupni imenovalec je: radikalizacija. Ta pojem so izdelali sociologi, ki preučujejo, zakaj se posamezniki in skupine radikalizirajo in preidejo v nasilno delovanje, če ali ko prevzamejo oblast pa vladajo s terorjem.

Nepreslišano Dnevnik objavlja brez komentarja. S tem dajo implicitno vedeti, da se uredništvo z objavljenimi navedki strinja. Ali da se v uredništvu ne strinjajo z navedki, a ne želijo zapisati zakaj. Ali da so v uredništvu Dnevnika tako širokosrčni, da objavljajo tudi iztrgane navedke, s katerimi se ne strinjajo. Ali da … karkoli pač.

Ker je na Dnevnikovem papirju in spletni strani zmanjkalo prostora, da bi navedli cel odstavek, sta spodaj še njegov drugi del in naslednji odstavek, za katerega menim, da je potreben za boljše razumevanje povedanega, kolikor je to pač mogoče pri takšnih iztrganinah iz daljših besedil.

V to smer gre tudi teorija antropologa Renéja Girarda o »grešnem kozlu«, ki pokaže, kako kakšna skupina, ki se hoče notranje poenotiti in obvladovati družbo, ustvari oz. določi zunanjega in notranjega sovražnika. Spomnite se, koliko obojih smo imeli v komunizmu in koliko jih še ustvarjajo post-komunisti – včasih je to Janša, včasih Cerkev, domobranci … – da so še naprej na oblasti in pri koritu. Metoda ista, le stopnja ali dve za džihadisti, radikalizacija (še) ni potrebna, dokler naši mediji in sodstvo služijo pravi stvari!

Letna poročila Europola o razmerah in trendih terorizma v EU kažejo, da so do zdaj daleč največji del terorističnih dejanj načrtovali in nekatera izvedli separatisti, sledijo jim anarhisti in levičarji, nato desničarji. Religijsko motiviranih tovrstnih dejanj je bilo do leta 2012 komaj kaj, odtlej pa rastejo in so večinoma plod evropskih džihadistov. Medtem ko mediji obširno in nekompromisno razpredajo o desničarjih in džihadistih, pa je levičarjem vse oproščeno, ker se menda žrtvujejo za boljši svet, separatisti pa naj bi bili osvoboditelji.

Bimbo bi k navedenim izjavam gospoda zaslužnega profesorja teologije rad dodal tri laične ocvirke. Morda bi si jih kdo celo drznil blogokletno označiti kot tri sklope dejstev.

.

1. Internacionalizem španskih borcev ni nekakšna izmišljija te majhne dežele. V Španijo je med državljansko vojno odšlo več kot 30 tisoč ljudi iz mnogih držav republikancem pomagati v boju proti Francovi vojaški falangi. Vendar je slednja prav tako dobivala okrepitve prostovoljcev iz tujine. Republikanci in mednarodne brigade so bili svetovnonazorsko resda razporejeni od sredine do skrajne levice, vendar se ne sme pozabiti, da je bilo njihovo temeljno izhodišče obramba demokratično izvoljene oblasti. Te so se fašistični pučisti lotili in jo naposled tudi zlomili s podobnointernacionalizirano” vojaško silo. Poleg prostovoljcev je Francova falanga uporabila tudi afriške plačance, njen naraven zaveznik je bil diktatorski režim sosednje Portugalske, predvsem pa je bila deležna pomembne vojaške pomoči fašistične Italije in nacistične Nemčije. Primer: Guernica!

Seveda je zelo zanimivo in še vedno aktualno vprašanje celovitega razumevanja dogovora velikih evropskih sil o nevmešavanju v špansko državljansko vojno, kdo je ta dogovor spoštoval in kdo ne ter zakaj tako. Kako pomenljivo je, da se je večina evropskih držav odločila, da bodo špansko vojno opazovale kot “neuvrščene”, zato so se med podporniki ene strani znašli italijanski fašisti in nemški nacisti, drugo stran pa sta podpirali komunistična Sovjetska zveza in revolucionarna Mehika! Sprenevedanja, ki ga Ocvirk vidi na zahodu danes, je bilo torej tudi pred slabimi osemdesetimi leti na tem istem zahodu več kot preveč. Vleklo se je še onkraj münchenskega sporazuma, dokler niso padle skoraj vse maske, ko je padla Poljska. Ocvirk take podrobnosti vojne, ki je bila nekakšna uvertura v drugo svetovno vojno, lagodno prezre. Sprenevedavo!

.

2. V nadaljevanju Ocvirk ob omembi Girardovega grešnega kozla mimogrede v svoj protikomunistični pisker vrže Janšo, Cerkev, domobrance in tri pike. Bimbo nisem ravno od včeraj, čisto starčevsko senilen pa tudi še ne, zato imam v subjektivnem spominu zabeleženih nekaj podob v zvezi s tem. Prav Janša ima – odkar pomnim – največ notranjih sovražnikov, po potrebi pa kaj hitro najde tudi kakšnega zunanjega. Ko se v to ocvirkovko vmeša še cerkev in domobrance, ne more nastati prav nič res užitnega.

Nenehno politikantsko prekopicevanje po pošastni polpretekli zgodovini ni nič posebno slovenskega. V ZDA so še celih 150 let po koncu državljanske vojne doživeli rasističen umor devetih temnopoltih ljudi v cerkvi (!), da so naposled z javnih mest in iz prodajaln začeli umikati vojaško oziroma mornariško zastavo v državljanski vojni poraženih sužnjelastniških južnjakov. Dve leti kasneje so v skrajno počasni lustraciji sužnjelastniškega belega rasizma prišli na vrsto spomeniki, kar je bil vsaj povod če že ne kar vzrok za Pohod za združeno desnico.  Desnica si je v sicer pretežno republikansko orientirani Virginiji za svoj marš provokativno izbrala Charlottesville, kjer so volivci tradicionalno izrazito naklonjeni demokratom. Kolikšna je miselna in kolikšna dejanska razdalja med politično provokacijo in terorizmom?

.

3. Ocvirk je omenil tudi resnične navedbe iz poročila Europola o stanju terorizma v EU, takoj nato, še preden bralec zajame sapo, pa splošno policijsko oceno spretno zasuka v lasten zaključek, češ da (levičarski, prevladujoči) mediji skrajno napihujejo terorizem desničarjev, veliko bolj razširjen terorizem separatistov in levičarjev pa mirno spregledajo. Dejstvo je, da je bila Slovenija po poročilih Europola za leti 2011 in 2014 ena od oaz EU, kjer niso evidentirali nobenih terorističnih dejanj ali poskusov in tudi ne vodili sodnih postopkov v zvezi s terorizmom. Od kod torej takšen strah pred terorizmom pri nas?

Drugo vprašanje je definicija terorističnega dejanja, ki povzroči ali prepreči, da je, in kako je to potem zabeleženo v podatke Europola. Smrtonosnega pohoda množičnega morilca Breivika, ki je pobijal mlade laburiste, je Europol za leto 2011 uvrstil med “lone actors”. Enako so storili z versko motiviranim umorom dveh Američanov v Nemčiji. Pa vendar

The threat of violent right-wing extremism has reached new levels in Europe and should not be underestimated. The threat will most likely come from lone actors but organised underground groups also have the capability and intention to carry out attacks.

The existence of a group of right-wing terrorists in Germany, connected to alleged politically-motivated murders committed between 2001 and 2007, is another example and an illustration of the fact that it is extremely difficult to detect terrorists operating individually or in small groups.

The killing of two American military personnel at Frankfurt airport by a religiously-inspired individual in March 2011 is not a terrorist attack according to German legislation, although the incident clearly carried some such characteristics.

.

Tu bi po vseh pravilih moral biti nekakšen zaključek. Pred dvema letoma ga nisem spisal in tudi danes ga ne bom. Naj ostane spis nedokončan v upanju, da ga mu nikdar ne bo treba pisati (še bolj bridkega) nadaljevanja.


#FakeNews #AlternativeFacts #NewMedia

avgust 15, 2017

.

Skoraj dve leti je tega, kar sem tukaj pustil svojo zadnjo sled pod naslovom “Race”. Danes sem se v ta stari brlog vrnil zaradi prehude jeze, ki jo je zanetil isti pojav: kislokumarično kvazi novinarstvo. Po novoreku nove dobe gre za tvorjenje medijskih vsebin. Karkoli, kakorkoli!

Danes sem dobil dvojni odmerek. Dva na mah. Samo zato/takrat, ker/ko sem se prijavil v spletno pošto Siol. Kdor jo uporablja, tudi ve, da se ob vstopu znajdeš v nekakšni medijski predsobi, v kateri (še) ne vidiš svoje e-pošte, vidiš pa izbor medijskih vsebin, ki jih tja plasira paradržavni paramedij Siol.

O izboru teh teaserjev je možno diskutirati v nedogled, ampak to plat bom danes zanemaril. Danes sta me zavedla dva teaserja in razsrdili dve medijski vsebini, na kateri sta me privedla.

Novice

Prva je bila vest z naslovom “V Parizu z avtom namerno zapeljal v picerijo in ubil osemletnico“. Načeloma da, bi rekli na Radiu Erevan, ampak … tragedija, v kateri je brezvestni voznik “ubil deklico, staro trinajst let, pet ljudi je huje poškodovanih, še osem pa lažje se je zgodila v “Spet-Sortsu, ki je od Pariza oddaljen 55 kilometrov” in se v resnici imenuje Sept-Sors.

.

V Parizu

.

Popravljen naslov članka zdaj sicer govori o 13-letnici, ostali pa sta zavajajoča fotografija dveh policijskih postav ob Eifflovem stolpu in URL povezava s prvotno malomarnostjo.

http://siol.net/novice/crna-kronika/v-parizu-z-avtom-zapeljal-v-restavracijo-in-ubil-osemletnico-447171

Da časovna opredelitev “pozno zvečer” ni ravno zadovoljiva, najbrž ni vredno omenjati. Mlajšim in brezbrižnim ne pomaga, starejši pa lahko samo držimo za glavo.

Po drugi strani je zgovorno, da dežurni redaktor/-ica Siola ni pozabil/-a vstaviti besede terorizem in je brez napake prepisal/-a znamko avtomobila – BMW. Ta za vest ni pomembna, je pa povsem v duhu časa. Koga briga točnost pri času in starosti žrtve, le kdo bi hotel vedeti za točno ime nekega francoskega kraja, važno je, da pri brendingu ne pride do kakšne napake. Brending je kruh in maslo modernega vesolja medijskih vsebin.

.

* * *

.

Drugi povod za moj jezni povratek k nemarno zapuščenemu blogu je bila vez na vest z naslovom “Zaradi gospodarskega razstreliva zaprli avtocesto”. Oj, ta je šele pravi dragulj poročevalske obrti, ki naj bi poskrbela za odgovore na vse K-je in tudi za to, da ima vsak članek rep in glavo na pravem mestu. Predvsem glavo.

.

Razstrelivo

.

http://siol.net/novice/slovenija/primorsko-avtocesto-zaprli-zaradi-unicenja-najdenega-razstreliva-447162

Nenavadna je že časovna zanka te novice, ki je bila objavljena včeraj ob 19.57 uri, čeprav je bila zapora avtoceste napovedana za 20.00 uro. Preračun podatka o uri “osvežitve” da sklepati, da je bila ta objava sprva sporočilo o najdbi in napoved zapore, okrog 21. ure pa so jo dopolnili s poročilom o uničenju razstreliva.

Zakaj tako kratek članek, ki so ga sestavili v dveh mahih, en Bimbo razume, kot da je bilo staro razstrelivo najdeno na cestišču – je torej od nekod padlo nanj – da so ga razstrelili prav tam, vozišče pa je ostalo nepoškodovano, le očistiti ga je treba? Je kriv Bimbo ali članek?

Kako so z isto zadevo opravili na portalu javnega zavoda MMC RTV SLO? Enako površno – tudi tu velja rek mnogo baba kilavo dete -, a vseeno malo bolj informativno. Tako človek izve, da so razstrelivo izkopali med obnovo avtoceste (torej ni padlo z neba), da ga je bilo šest zavojev (in ne vreč), da je šlo najbrž za malomarno zapuščen ostanek gradnje v začetku sedemdesetih let.

.

Razstrelivo MMC

.

Drugi odstavek vsebuje “predvidevanja , da je šlo za starejše gospodarsko razstrelivo”, v četrtem pa lepo piše, kateri dve vrsti razstreliva so našli. Skrajno površni Siol vse te zadeve prepušča meglici ugibanj. Še najbolj prisebno je to zgodbo obdelal Žurnal24 in tudi Večer ni bil dosti slabši.

Pri vsem skupaj je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da očitno ne policija in ne mnogi redaktorji (tudi v uredništvih STA in Dela) ne znajo razločevati med pojmoma predvidevati in domnevati. Policija lahko domneva, za kakšno razstrelivo gre, lahko domneva, kdo ga je nekje pustil, vendar predvideva, da bo uničenje tega razstreliva opravila ob določeni uri, in predvideva, da bo promet lahko sprostila pol ure kasneje.

Policija lahko predvideva, da bo sumljiva oseba poskusila opraviti kaznivo dejanje, če pa nekoga primejo, ga zaradi domneve, da je zagrešil kaznivo dejanje.

Državljani in tuji obiskovalci države, v kateri policija/policisti in javna občila/novinarji ne razločujejo med domnevo in predvidevanjem, imajo težavo. Ta težava je še večja, če ista javna občila rada raznašajo razglabljanja s frazami iz zgornjega naslova, namesto da bi najprej malo pometli pred svojimi pragovi. Vsaj pred pragovi svojih avgijevskih hlevov.


#JeSuisPlannedParenthood #PrayForColoradoSprings

avgust 15, 2017

.

Petek je dan za metek.

Petek 13. novembra 2015 v Parizu. Več morilcev, veliko metkov, 130 mrtvih, skoraj 300 ranjenih. Ljudi.

Petek 27. novembra 2015 v Colorado Springsu. En morilec, trije mrtvi, devet ranjenih. Ljudi.

.

Tole sem napisal konec novembra 2015 kot osnutek za nekakšen prosti spis, ki pa se ga nikdar kasneje nisem lotil. Danes sem ga ob nostalgičnem obisku bloga našel in sprostil za objavo. Ne vem, kaj bi mu lahko še dodal. Več kot dovolj mu je dodala nedavna preteklost.

Kdo ve, kakšni dodatki še pridejo …


Race!

september 9, 2015

.

Vest, ki je danes čisto resno preko državne tiskovne agencije STA bruhnila v beli svet, bi nekoč imel za prozorno časnikarsko prvoaprilsko potegavščino. V primeru, da datum objave ne bi ustrezal tej zaznavi, bi jo uvrstil med čistokrvne novinarske race.

Toda zdaj so čisto drugačni časi in vladajo povsem drugi običaji. Berite.

Po STA v Primorskih novicah (povsem nevtralno):

Na cesti pri Otočcu race zaustavile promet

sreda, 9. september 2015, 12:54

Na stari hitri cesti na Otočcu so v torek sredi ceste obstale tri race in se niso nikamor premaknile, tako da je obstal tudi promet. Po telefonskem pozivu so na kraj dogodka prišli policisti in uspeli race, eno starejšo in dve domnevno mlajši, na human način odgnati oziroma pospremiti proti reki Krki, so sporočili s Policijske uprave Novo mesto.

Policisti so bili o tem, da race na Otočcu ovirajo promet, obveščeni v torek nekaj po 13. uri. Prometni policisti so zato zavarovali kraj, nato pa race usmerili proti Krki. Dvajset minut po prijavi dogodka so bili na varnem tako race kakor tudi udeleženci cestnega prometa, promet pa se je sprostil.

Ker so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, poškodovanih pa tudi ni bilo, drugih ukrepov ne bo, še navajajo na novomeški policijski upravi. (STA)

Po STA v Financah (s skromno sarkastično zabelo v naslovu):

BREAKING: Race, ki so pri Otočcu zaustavile promet, rešene!

Na stari hitri cesti na Otočcu so v torek sredi ceste obstale tri race in se niso nikamor premaknile, tako da je obstal tudi promet. Po telefonskem pozivu so na kraj dogodka prišli policisti in uspeli race, eno starejšo in dve domnevno mlajši, na human način odgnati oziroma pospremiti proti reki Krki, so sporočili s Policijske uprave Novo mesto.

Policisti so bili o tem, da race na Otočcu ovirajo promet, obveščeni v torek nekaj po 13. uri. Prometni policisti so zato zavarovali kraj, nato pa race usmerili proti Krki. Dvajset minut po prijavi dogodka so bili na varnem tako race kakor tudi udeleženci cestnega prometa, promet pa se je sprostil.

Ker so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, poškodovanih pa tudi ni bilo, drugih ukrepov ne bo, še navajajo na novomeški policijski upravi. (STA)

Po STA v Dolenjskem listu (skrbno izbran navedek v naslovu je vrhunsko sarkastičen):

»Ker so race upoštevale zakonite ukaze policistov …«

9.9.2015 | 12:15

Včeraj nekaj po 13. uri so policiste na interventni številki 113 obvestili, da na stari hitri cesti na Otočcu tri race ovirajo promet. Race (ena starejša in dve domnevno mlajši) so obstale sredi ceste in se niso premaknile, tako da je obstal tudi promet, v današnjem poročilu navajajo varuhi reda s PU Novo mesto: »Klicu so se odzvali prometni policisti, ki so zavarovali kraj, nato pa uspeli s pregovarjanjem in humano uporabo brezkontaktne telesne sile race odgnati oziroma pospremiti proti reki Krki. Dvajset minut po prijavi so bili tako na varnem race kakor tudi udeleženci v cestnem prometu, promet pa se je sprostil. Ker so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, poškodovanih pa tudi ni bilo, drugih ukrepov ne bo.«

Kot zadnji pa še precej bledi javni servis posebnega pomena MMC RTV SLO:

Promet tokrat ustavile račke, na pomoč poklicali novomeške policiste

S pregovarjanjem so jih pospremili do Krke

9. september 2015 ob 18:28, MMC RTV SLO

Otočec – Prejšnji teden smo poročali, kako je pri Pulju policist ustavil promet, da je cesto varno prečkal jež. Včeraj pa so na nekdanji hitri cesti pri Otočcu promet zaustavile tri race.

Obstale so sredi ceste in se niso premaknile. Po telefonskem pozivu okoli 13. ure so na kraj dogodka prišli policisti, ki jim je uspelo race – eno starejšo in dve domnevno mlajši – na human način pospremiti proti reki Krki, so sporočili s Policijske uprave Novo mesto.

20 minut po prijavi dogodka so bili na varnem tako race kakor tudi udeleženci cestnega prometa, promet pa se je sprostil.

Kot so dodali na novomeški policijski upravi, so race upoštevale zakonite ukrepe in ukaze policistov, in ker poškodovanih ni bilo, drugih ukrepov ne bo.

Sposojeno na Pinterest

Slovenska policija je prav res humana in učinkovita. In slovenski žurnalizem ve, da se z njo res ne kaže zafrkavati!

Na žalost Fran Milčinski ne bo nikdar izvedel, za kakšne čase in običaje je ostal prikrajšan. Mi pa ne, za kakšno literaturo.

🙄


Dekadentnost kislih kumaric v Delu

avgust 4, 2015

.

Nekoč, ne tako davno, so nas v javnih občilih pogosto seznanjali s časnikarsko modrostjo, da je poletje “čas kislih kumaric”. To je bila žargonska oznaka za po obsegu in vsebinski vrednosti okrnjene časnikarske dosežke v času poletnih počitnic. Ne vem, če zadnje čase na kisle kumarice opozarjajo manj kot nekoč, vsekakor ta prostodušni cehovski izgovor mene ne doseže več. V bistvu imam ob spremljanju domačih občil občutek, da so obdobje kislih kumaric raztegnili čez celo leto.

Kakorkoli že, ko sem pred dnevi zlival žolč na državno agencijo, javni zavod in državni telekom zaradi idiotskega pisanja o več kot dve leti stari podatkovni zbirki Bloomberga, še nisem vedel, kako so pri tej temi svojo novinarsko odličnost dokazali v “osrednjem slovenskem časniku”. Bolje da ne.

Dan po silnem odkritju STA, da naj bi bila Slovenija druga najbolj dekadentna država na svetu, so v Delu tej temi namenili celo zgornjo polovico četrte strani. No, v bistvu le približno šestino, saj sta ostalo zasedli razpredelnica najbolj dekadentnih držav in predvsem velika fotografija mladih, ki posedajo okrog vodne pipe. Ne dvomim, da so pred objavo pridobili soglasje vseh, ki so na fotografiji prepoznavni. *

Če niso, bi Delu kar privoščil nekaj resnih težav. Kajti mene ne bi prav nič navdušilo dejstvo, da je moj ali mojega otroka obraz v časopisu objavljen pod debelim naslovom, ki se razteza čez vseh sedem stolpcev: “Narod je navajen nesrečo utapljati v alkoholu”. Še manj, ker se enako raztegnjen podnaslov glasi: “Dekadenca Zasvojenost z različnimi drogami je posledica, in ne vzrok – Mnogi se v omamo zatekajo, da lažje preživijo“. Čisto mimogrede: na fotografiji nisem našel nobenega sledu v naslovu izpostavljenega alkohola.

Naj omenim, da bi po mojih staroveških merilih v resnem časniku širokega formata pričakoval manjšo fotografijo, da bi bilo dovolj prostora za razpredelnico, ki bi tako lahko obsegala podatke za dvajset in ne le deset “najbolj dekadentnih držav na svetu”. Šele z drugo deseterico se namreč ponuja več zanimivih in zgovornih primerjav.

Najbolj tragikomično pa je, kako sta dekadentno vest STA o stari objavi Bloomberga obdelali nič manj kot dve novinarki Dela (ena specializirana za šolstvo in druga za notranjo politiko). Domačijsko! Kot v spodnjem videu ugotavlja Michael Manske, pri nas velja le tisto, kar se da zrihtati, kar v novinarstvu pomeni, da o še tako sumljivem izhodišču za članek ne razmisliš, ampak pokličeš nekaj strokovnjakov, da ga pokomentirajo. Povedano zapišeš, urediš in – voilà – članek je gotov.

Kako sta to opravili Delovi zapisničarki? Prvi odstavek sta namenili povzetku vesti STA. Sledi nekaj lamentiranja dveh mož, ki se poklicno ukvarjata z zasvojenostjo (tako rekoč živita od nje). Ta del je poskrbel za udaren naslov in podnaslov. V drugi polovici članka sledi za njegov kontekst prav nenavadno razumno razmišljanje tretjega sogovornika, ki je opozoril na problematiko zbiranja in obdelave podatkov in vprašljivo verodostojnost iz njih konstruiranih statističnih resnic.

Zaključek je še najbolj domačijski, saj se v opozarjanju na disfunkcionalnost naših uradov, ki zbirajo razne statistične podatke in jih posredujejo v svet, oh kako prelestno domače, sklicuje na “posameznike, ki že opozarjajo” in “enega od sogovornikov”.

Nobeni od dveh častivrednih novinark se ni zdelo vredno zapisati, da objava Bloomberga, ki je preko STA sprožila to silno samorefleksijo dežele, stara že več kot dve leti. Nevredno se jima je zdelo preveriti domače uradne podatke o porabi cigaret, alkohola in drugih zasvojil v Sloveniji, neumestno vprašati, če sta imela Kebrov protialkoholni in Bručanov protikadilski zakon sploh kakšen vpliv na statistične podatke o prodaji alkohola in cigaret, brez zveze zapisati vire, pri katerih naj bi Bloomberg nabral podatke za svojo “raziskavo”, in potem preveriti, kateri od naših uradov pošilja kakšne podatke tem organizacijam.

Kako gresta skupaj naslov in podnaslov na eni ter osrednji del in zaključek članka na drugi strani, raje pustim pri miru. Naj samo navržem, da bi ga dober profesor in dober urednik vrnila v ponovno obdelavo, na slab dan pa shranila v “okrogel fascikel” pod mizo. Nekoč in nekje.

.

Dve kumari, prav res! Tako grenki, da ne postaneta užitni niti, če ju potopimo v čisti alkoholni ocet.

.

* Fotografija ob spletni objavi članka je druga; na njej ni razpoznavnih obrazov, videti pa je nekaj pločevink piva.


O dekadentnosti državne agencije, javnega zavoda in priveska državnega telekoma

julij 30, 2015

.
Pred dvema dnevoma je v televizijski oddaji Odkrito o RTV Slovenija direktorica TV Slovenija dr. Ljerka Bizilj jedrnato pojasnila vlogo javne televizije in raven, ki naj bi jo ta dosegala (tukaj, okrog 26. minute).

Nacionalni medij se ve, kakšna je njegova vloga. Mora biti kredibilen in hkrati verodostojen. Komercialna televizija je lahko tudi senzacionalistična. To pomeni, da lahko posreduje tudi izkrivljeno resnico. Mi je pač ne bomo in ne smemo.

Le za hip se bom pomudil pri njeni opredelitvi “kredibilen in hkrati verodostojen”. Doslej sem menil, da gre za besedi, ki sta si pomensko tako blizu, da ju najpogosteje nima smisla uporabljati hkrati.

Po starem SSKJ je verodostójen nekdo ali nekaj, komur oziroma čemur velja verjeti, na primer verodostojna priča ali verodostojni podatki.

Besede kredibilen stari SSKJ ne pozna. Pozna pa jo njegova nova, plačljiva, čeprav od davkoplačevalcev že pred izidom plačana izdaja. Tako nas lupi SAZU!

Slovenski pravopis za pridevnik kredibílen pojasni, da označuje človeka, ki je vreden zaupanja.

Toliko o kredibilnosti in verodostojnosti. Zdaj pa preidimo k dekadentnosti.

.

Državna poročevalska agencija STA je danes zgodaj zjutraj v slovenski medijski splet izstrelila članek z na pol idiotsko vsebino in senzacionalističnim naslovom Češka najbolj dekadentna država, Slovenija takoj za njo.

Spletišče kredibilnega javnega zavoda posebnega pomena in posebnih standardov je pisanje državne agencije čez nekaj ur verodostojno povzelo v objavi z naslovom Slovenija razglašena za drugo najbolj dekadentno državo. V rubriko Zanimivosti>Zabava (!?) uvrščen članek je hitro pritegnil dobre pol stotnije komentarjev.

MMC

 

Hitrejši od javnega zavoda so bili prepisovalci (še) državnega telekoma, ki so manj kot uro za STA že objavili članek z naslovom Slovenija, takoj za Češko, najbolj dekadentna država na svetu. V nekaj urah se je povzpel na tretje mesto lestvice najbolj branih, se pohvalil s skoraj 400 fejsbuk všečki in nabral 19 komentarjev. Slovenci mamo se radi.

Siol

 

V tabloidnih Financah, ki so last neke tuje multinacionalke, so to agencijsko “vest” povzeli v telegrafskem slogu in jo pod naslovom Slovenija je druga najbolj dekadentna država potisnili v spletno rubriko kratkih novic Live. Ob tem so se celo potrudili poiskati in dodati povezavo na izvirni prispevek Bloomberga. Za vsak primer, če bi koga zamikalo preveriti, kaj je sprožilo stampedo brezumnega medijskega prepisovanja neumnosti v državnih in javnih občilih.

Očitno lestvice, o kateri so prepisovali agencijske otrobe in slamo, ni niti pogledal, kaj šele poskusil razumeti.

.

Kaj je zares objavil Bloomberg?

Bloomberg je komercialna agencija. Na svoji spletni strani ima rubriko Visual Data: Bloomberg Best (and Worst). V njej objavljajo cel kup bolj ali manj smiselnih razpredelnic z raje bolj kot manj v nebo vpijočimi naslovi. Ena izmed njih je tudi “raziskava“, ki jo je izbrskala državna tiskovna agencija in jo danes zjutraj posredovala šentflorjanskim množičnim občevalcem, da jo po svoji poklicni presoji priobčijo v občilih.

Ste kdaj zasledili jadikovanja in razglabljanja o slabih rezultatih slovenskih najstnikov pri ocenjevanju funkcionalne pismenosti? Očitno je mnogi ne pridobijo niti z dolgimi leti šolanja in študija. Poglejmo.

Bloombergova spletna stran takoj pod naslovom te raziskave ponuja tri možnosti: številčen prikaz, grafičen prikaz in informacije. Kdor klikne na slednje, dobi na vpogled kratko razlago metodologije, vire podatkov in datum zadnje osvežitve podatkov. Ta datum je 9. maj 2013. Danes je 30. julij 2015! STA, se zavedate, da so bili poštni golobi in kočije ter pony express iz ameriških kavbojk veliko hitrejši od vas?

Bloomberg

 

Le kakšno sladostrastje je občutil tisti pri STA, ki je odkril to čudovito staro “raziskavo”, in ko iz nje prepisoval ugotovitve, da smo Čehi in Slovenci najbolj dekadentni v civiliziranem svetu? Res so se STA in njeni odmevi že potrudili pojasniti, da sta Slovenijo v vrh dekadentnosti postavili velika poraba alkohola in cigaret. Ampak nikomur se ni zdelo vredno malo bolj pogledati številke in razmisliti o utežeh posameznih parametrov.

Nikomur se ni zazdelo čudno, da je drugouvrščena Slovenija samo z alkoholom (za dobrih 50 odstotkov), tobakom (za dobrih 130 odstotkov) in igrami na srečo (za dobrih 30 odstotkov) tako gladko posekala velike ZDA (16. mesto), čeprav v slednjih porabijo trikrat toliko amfetaminov, več kot trikrat toliko marihuane, dvainpolkrat toliko kokaina, dvakrat toliko ekstazija in skoraj osemkrat toliko opioidov kot v deželi na sončni strani Alp. Skupno v ZDA porabijo skoraj 3,6-krat toliko raznovrstnih drog kot pri nas in so po Bloombergovi raziskavi drogeraški prvaki. Res pa spijejo manj alkohola in manj kadijo.

Pri vsej tej zadevi je še najbolj dekadentno delovanje državnih informativno-komunikacijskih udov in javnih občil. Kako je že rekla Ljerka Bizilj?

Komercialna televizija je lahko tudi senzacionalistična. To pomeni, da lahko posreduje tudi izkrivljeno resnico. Mi je pač ne bomo in ne smemo.

Aha, ona je govorila o televiziji, ne o MMC RTV SLO in ne o državni STA. Vendar mora vseeno paziti. Pred letom ali dvema so šentflorjanski prepisovalci – med njimi tudi MMC RTV SLO – onstran Atlantika izkopali in povzeli podobno in povsem za lase privlečeno pasjo bombico o “državah, ki najbolj sovražijo ZDA”. Nekaj mesecev kasneje je skrajno uglajeni in poliglotski voditelj večkrat nagrajenih televizijskih Odmevov ameriškega veleposlanika, ki je v oddaji nastopil zaradi ameriškega Dneva neodvisnosti, spraševal, če se mu zdi, da Slovenci res tako sovražimo ZDA.

Spraševal je idiotsko, ker se je zanašal na idiotske konstrukte svojih kolegov, namesto da bi raje sam preveril evidenten idiotizem. Tako to gre.

In to, vidite, je huda dekadenca, ko se senzacionalizem, izkrivljanja in tudi laži tako globoko zažrejo v kolektivno zavest, da tudi tisti z domnevno izostrenim občutkom za te stvari ne ločijo več med zrnjem in plevami.

Naj zaključim s še eno dobro mersko enoto za preverjanje dekadentnosti, ki je v Bloombergovo “raziskavo” niso vključili: število zapornikov na tisoč prebivalcev. Kako se pri tem doseže neznansko dekadenten svetovni rekord, je težko pojasniti bolje od Johna Oliverja v najnovejši oddaji Last Week Tonight. Uživajte.


Je prekerna pozicija slovenščine iz sfere plavzibilnosti že tranzitirala v sfero certitudnosti?

julij 28, 2015

.

Nekakšno pasje naključje mi je zadnjega od minulih pasje vročih dni (na repu?) prineslo pod nos novo besedo v slovenskem jeziku. Ne morem mimo nje, ne da bi si malo pobrskal po njenem rodovniku in si ob tem privoščil za naprstnik zajedljivosti. Tudi tiste, ki se mi nabira odkar sem se spotaknil ob prekernost (ali prekarnost), ki je pred nekaj leti butnila v naš jezik. Ja, izbrane šentflorjanske leščerbe učenosti, ki so vneto pograbile novo tujko, da bi jo vzvišeno trosile ljudstvu, se niso mogle prej niti poenotiti oziroma podrediti pravilom transkripcije.

plavzibilnost

Novinko mi je postregel javni zavod posebnega pomena skoraj čisto na koncu zanimivega pogovora s profesorjem Mojmirom Mrakom o Grčiji, ki ga, tako mimogrede, priporočam v branje. Plavzibilnost je v njem takole postrežena in garnirana:

Torej v sferi plavzibilnosti ostaja tudi možnost, ki jo je predlagal nemški finančni minister. Kvazi razširjena marka ali evroobmočje, kjer bo Nemčija in še nekaj drugih jedrnih držav.

Sfera plavzibilnosti?! Res sem en bimbo, ker ne vem, kaj je plavzibilnost; tisto s sfero bi še nekako šlo. Ob tako razgaljeni nevednosti sem se zatekel k preverjenim orodjem, ki so na knjižni polici. Jasno, da sem najprej pomislil na slovar tujk. Ta impozantno debela knjiga, ki jo je Cankarjeva založba izdala ne prav davnega leta 2002 (“več kot 45.000 gesel, več kot 40.000 podgesel, iz več kot 40 jezikov, z več kot 80 področij”), mi je ponudila le naslednji približek:

plavzibel neskl. [fr. plausible] verjeten, sprejemljiv; prepričljiv; verjetno; prepričljivo.

Razlaga se mi je zdela verjetna in sprejemljiva, a ne popolnoma prepričljiva. Zato sem pogledal še v veliki Gradov francosko-slovenski slovar (DZS, 1984), kjer sem našel že dve sorodni besedi:

plausibilité f verjetnost

plausible a verjeten, sprejemljiv; excuses fpl ~s sprejemljivo opravičilo; hypothèse f ~ verjetna hipoteza.

Vendar se mi je zdelo, da sem podobne besede zasledil tudi v nemščini in angleščini. Zato sem segel še po Tomšičevem nemško-slovenskem slovarju (DZS, 1970), v katerem sem našel res pravo besedo.

plausibel verjeten; j-m etwas ~ machen prepričati koga o čem

Na koncu sem se v navalu nekakšne trmoglave temeljitosti lotil še listanja po velikem angleško-slovenskem slovarju (Grad, Škerlj, Vitorovič, DZS, 1978), ki mi je ponudil tole:

plausibility n verjetnost, verodostojnost; sladkobesednost

plausible adj (plausibly adv) verjeten, verodostojen; sladkobeseden.

Vse skupaj me je navedlo na pomisel, da so jeziki treh velikih evropskih sil, ki so skozi stoletja med seboj donosno trgovale in se krvavo bojevale, morali to plavzibilnost nekje družno ali vsak zase upleniti, najbrž ne da bi zanjo kdajkoli plačali avtorske pravice. Priznani Larrousse me je odkrito usmeril proti mrtvi latinščini:

plausible adjectif (latin plausibilis, de plaudere, applaudir) Qui semble pouvoir être admis, accepté, tenu pour vrai : Excuse plausible.

Za vsak primer sem zadevo preveril še v anglo-saksonski sferi, kjer izjave, da žabarjem ni za zaupati, niso bile prav redke in tudi ne deležne občega zgražanja. To lahko pomeni, da je v njih zrnce resnice ali pa ost šovinizma. No, v tem primeru se je francoska razlaga izkazala za enako plavzibilno kot angleška (latin-dictionary.net)

plausibilis, plausibilis, plausibile adjective Definitions: worthy of applause

in nemška (Pons)

plausibilis <e> (plaudo) Beifall verdienend, beifallswürdig,

Bradačev latinsko-slovenski slovar (DZS, 1980) pa ponuja malo širše tolmačenje:

plausibilis e vreden pohvale; sprejemljiv.

Po akumulaciji vse te mednarodne jezikovne učenosti, sem še enkrat prebral povedi, ki sta me pognali na to ekskurzijo skozi slovarje.

Torej v sferi plavzibilnosti ostaja tudi možnost, ki jo je predlagal nemški finančni minister. Kvazi razširjena marka ali evroobmočje, kjer bo Nemčija in še nekaj drugih jedrnih držav.

Menite, da mi je bilo v drugo kaj lažje? Ne! Kako naj vem ali je avtor to svojo sfero plavzibilnosti razume kot sfero verjetnega, sfero sprejemljivega, sfero prepričljivega, sfero verodostojnega ali celo sfero sladkobesednega? Nikjer ni omenil, iz sfere katerega jezika si je izbral svojo plavzibilnost. Ker pa se mi zdi, da bi se za Slovenca, ki dela ob dva tisoč let starih ostalinah Emone, čisto spodobilo, da jo upleni neposredno iz latinščine, bi njegovo poved razumel nekako takole:

Torej v sferi vredni aplavza ostaja tudi možnost … evroobmočja, kjer bo v katerem bodo Nemčija in še nekaj drugih jedrnih držav.

In vendar se mi to ne zdi prav verjetno. Zdi pa se mi, da z izbiro besed lahko dosežeš jasno in skoraj nedvoumno razumljivost tistega, kar hočeš povedati. Lahko besede izbiraš in nizaš tudi tako, da bralstvu ne more biti povsem jasno, kaj si hotel povedati. Tako zavitost nekateri prezrejo, drugi pa opazijo in nad njim celo zavihajo nos. Tretji, najbolj pasji, na takšno tujsko okrasje usekamo kot razdražena kača strupenjača in ga ocenimo kot intelektualistično afnarijo, kot nesmiselno prenašanje akademske tujske terminologije v množična občila. Oziroma kot pomanjkljiv prevod ali povzetek tujega besedila, ki potem izgleda nekako takole:

Tudi novinarji so soodgovorni za to. Bolj kot informacije in pojasnila jih zanima  “konstrukcija plavzibilnosti”, kakor ugotavlja izvedenc za medije Hans-Jürgen Krug. Lahko se vprašamo, kaj je narobe s plavzibilno, torej prepričljivo predstavitvijo dejstev. Toda če nasproti plavzibilnosti postavimo besedi resnica in resničnost, postane plavzibilnost predvsem simulacija realnosti. Kot del medijske predstavitve, ki temelji na ocenah in špekulacijah, prognozi in inscenaciji, zgoščevanju in zaostrovanju, razlaga Mohr. Za starosto reporterjev na javni televiziji ARD Dagoberta Lindlaua je to “narejena plavzabilnost”, prepričljiva, verodostojna pripoved, ki je le pogojno realna. Veliko fikcije, malo dejstev.

Vredno aplavza? Želite bis? Po želji vam korpus Gigafida ta hip lahko postreže še trinajst plavzibilnosti (tukaj).

.

Po vsem skupaj me najbolj muči vprašanje, ali iz nekega jezika iztrgana beseda po presaditvi zaživi čisto drugačno življenje, z novimi pomeni in prepuščena nepredvidljivim zasukom. Se mi lahko zgodi, da bom nekega dne bral o gledališki predstavi ali koncertu, ki bosta kritiško ovrednotena kot plavzibilna – vredna aplavza?


Razkošna plovba od razvajenih k uslužnim?

julij 22, 2015

.

Danes na spletnem portalu najbolj javnega zavoda najbolj posebnega pomena berem, da “prihajajo luksuzne ladje za najbogatejše; pristale bodo tudi v Kopru“. To je naslov. V članku Koper ni več omenjen, sta pa Jadran in Slovenija.

Luksuzna družba za križarjenja Crystal Cruises je napovedala lansiranje svoje nove flote potniških ladij za petičneže. Ladje, ki bodo med drugim opremljene tudi s podmornico za raziskovanje podmorskega sveta, naj bi se ustavljale tudi v Sloveniji.

Iz dobrohotnosti se ne bom preveč mudil ob tem, da se v lepi slovenščini ladjo splovi, lansira se pa na primer raketo. Če že. Lepše jo je izstreliti.

Kakorkoli že, iz navedenega odstavka logično sledi, da bi ladje pristajale v Kopru, ki je edini kraj na našem koščku morske obale z ustrezno velikim (globokim) privezom. Vendar se v našem delu morja potniške ladje in jahte večkrat samo zasidrajo. Vem, ker sem jih kar nekaj videl v Piranskem zalivu. Bile so bolj paša za oči slehernikov na obali in vaba za tiste na majhnih plovilih kot pa omembe vreden vir zaslužka. Dobre za yachtspotting.

Prihod ladje za križarjenje v slovensko morje zatorej še ni nujno tudi uresničenje Popovičevih vizij. Članek ne omenja nobenih konkretnih napovedi ali pogodb. Ne navaja nobene izjave koprskih ali pomorskih oblasti. Več kot očitno je podpisani/-a K. S. prepisal/-a sumljivo navdušujoč članek iz britanskega Telegrapha oziroma njihove priloge/podstrani. Ta je kaj verjetno bolj odprta za piarovske ali komercialne vsebine, saj so navedene tudi cene križarjenj in povezava na spletno stran ladjarske družbe. Na koncu ugotovim, da je edina osnova za odločno poveden naslov javnega zavoda tale navedek:

Crystal Esprit will initially sail in the Seychelles, the UAE and Oman and the Adriatic (Slovenia, Croatia and Venice).

oziroma v besedah K. S.:

Ladja bo sprva plula po Sejšelih, Združenih arabskih emiratih, Omanu in Jadranu, pri čemer naj bi bili postanki predvideni v Sloveniji, na Hrvaškem in v Benetkah.

Ladje

 

.

Smešno je, da je samo en dan prej K. S. v isti rubriki objavil/-a članek z naslovom “Najbolj osovražen človek v Barceloni – turist“, ki je pretežno povzet po britanskem Guardianu, naslov pa je “sposojen” pri britanskem tabloidu Daily Mail. Ne vem, zakaj se pri Guardianu tako izogibajo omenjanju sovraštva, še zlasti v naslovih. Saj gre vendar za tako privlačno in sočno besedo!

Rtvslo b

 

Mail

 

Avtor/-ica RTV SLO v svojem prepisovanju navaja tudi, da se v Barceloni že glasno otepajo velikih potniških plovil. Menda jih pripluje preveč, od njih pa naj bi med razmeroma kratkimi pristanki iztržili premalo. Nekaj podobnega menda trdijo tudi v Benetkah.

Težavo predstavljajo tudi potniki z ladij, ki, tako kot tudi v Benetkah, kaj dosti denarja v mestu ne pustijo.

Barcelona je tudi sredozemska prestolnica križarjenj in ladje s po več tisoč potniki terjajo svoj davek. Potnike izvržejo pred glavne mestne atrakcije, turisti z ladij za križarjenja pa kaj dosti več od spominka in steklenice vode v tistem času na kopnem ne kupijo. Podobno kot v Benetkah se tudi v Barceloni sprašujejo, ali imajo od obiskovalcev z velikih turističnih ladij sploh kakšne finančne koristi ali samo škodo, zato nekateri predlagajo davek na omenjene ladje.

Prav. Kar je velikim in slavnim odveč, ni nujno odveč majhnemu Kopru z veliko luko. Spomnim se navdušujočih prispevkov navdušenih novinarjev (ali novinark) o novih in velikih počitniških ladjah, ki so v minulih letih priplule na privez v Kopru. Še posebno, kadar so predstavnike četrte veje oblasti ali sedme sile pripustili na krov. Zato sem se večkrat vprašal, če te ladje prihajajo k nam zato, da jih razkazujejo vzhičenim domačinom, ali zato da domačini potnikom razkažejo lokalne znamenitosti. Pomnim tudi navdušujoč optimizem izbranih strokovnjakov in veljakov – predvsem obalnega nadveljaka – nad temi ladjami.

Današnji prihod velikanke Voyager of the Seas je župan Mestne občine Koper Boris Popovič na krajši slovesnosti na krovu označil za zgodovinski dogodek za Slovenijo, saj naša država te gospodarske panoge še ni poznala.

Tovrstni turizem bo po njegovem prepričanju ne le prinesel velik dobiček, ampak bo Koper in Slovenijo postavil na svetovni zemljevid ter povečal našo prepoznavnost.

Po drugi strani se ne spomnim nobenega članka, v katerem bi lahko prebral vsaj okvirno finančno bilanco teh ladijskih obiskov. Na primer primerjavo med letno pobrano takso za privez (menda kaj plačajo?) in naložbo v ureditev pomola. Mogoče ne bi bilo napak, če bi tudi izvedeli, da so premožni pomorski turisti kupili XXX vstopnic za Postojnsko ali Škocjanske jame, XXX krat plačali za ogled kobilarne in prikaz dresurnega jahanja v Lipici. Tudi tega nisem zasledil, da bi se ladjarji pri nas oskrbeli z XX zaboji vrhunskega vina, XX kraškimi pršuti ali XXX kilogrami slovenskega mesa najboljše kakovosti. Da piranske soli, ki je edinstvena in najboljša na svetu sploh ne omenjam. 😉

To se mi zdijo ključne zadeve, ki bi jih morali spraševati in poznati. Dela in zaslužka se nikakor ne smemo braniti. Lahko, da so v Barceloni in Benetkah siti ovsenega kruha od velikih potniških ladij, ker imajo dovolj belega. Nam bo tudi ovsen še nekaj let dovolj dober. In menda je bolj zdrav od belega.

Vendar, da se le ne bi na koncu izkazalo, kako je šlo zgolj za plesnive otrobe!

.

V bistvu sem hotel reči tole: če bi novinarje v modernih infotainmentskih megamarketih plačevali po dodani vrednosti v njihovem pisanju, bi mnogi životarili ob otrobih.


Mediji in državni telekombinat

julij 21, 2015

.

Visoko poletje je, z zelo visokimi temperaturami, zato smo menda sredi visoke sezone dopustov. V veljavi so parlamentarne in sodne počitnice, birokrati delajo dvojno ampak samo v polovični izmeni. Zato bodo omrtvičeni protikorupcijski supervizor poldrugi mesec selili iz začasne privatne (?!) nastanitve v varne nedri državne informatike.

Ampak nekateri tudi v tej vročini in počitniškem razpoloženju trdo delajo. Sestankujejo, usklajujejo, mogoče tudi kaj malega izsiljujejo in za konec še malo odpuščajo. Zaposlene. Ljudi. Mogoče tiste, ki so prav zdaj na dopustu, šefi morajo pa garati zanje. No, namesto njih. No, da bi podjetje zmoglo visoke cilje in svetlo bodočnost doseči tudi brez njih.

Nekoč davno smo za novinarje norčavo govorili, da društvena zbivanja prate perom i kamerom. Danes to praćenje očitno vedno bolj poteka na daljavo, preko računalnika, čigar tipkovnica je čisto izrinila peresa, nalivnike, navadne in kemične svinčnike. Kameram so namenjeni foto termini in bolj malo drugega. Ni denarja, ni časa, so drugi časi… Zdaj ni več pošastnega totalitarizma. Imamo demokracijo.

V tej demokraciji s svobodo izbire in besede se potem zgodi, da vodstvo nacionalnega telekomunikacijskega stebra v peklenski vročini s sindikalisti iz podjetja usklajuje osnovne poteze srednjeročnega načrta odpuščanja. Za zaprtimi vrati, ki pa imajo očitno nekaj luknjic. Skozi eno izmed njih so že včeraj v uredništvo Financ pricurljale informacije ravno pravi čas in v zadostnem obsegu za popoldanski članek. Ne le enega ali dva. Do večera so tri avtorice Financ družno spisale kar tri članke o tem! Železo je treba kovati, dokler ga imaš samo ti, ker imaš očitno v državni firmi dobre vire informacij.

Finance

 

Ostali mediji so korak s prodornimi Financami ujeli šele danes. Ampak kako?! Prebral sem tri članke na to temo. Javni zavod RTVS takoj na začetku sporoča, da bo v dveh letih odpuščenih 450 telekomovcev. Delo v uvodu svojega članka izpostavlja, da bo v treh letih skoraj 600 ljudi ostalo brez telekombinatske službe in dodaja, da nekateri mediji objavljajo še večje številke. Eden teh je Žurnal24, ki že v naslovu udari s številko več kot 1000 delavcev v treh letih in pol. Nekaj sto ljudi in kakšno leto gor ali dol, menda ne bomo drobnjakarski.

Rtvslo

Delo

 

Zurnal24

 

Dnevnik je prav sumljivo tiho. Pri njih na to temo ne najdem ničesar. Najdem pa v soboto objavljen intervju s ponovnim direktorjem Simobila Dejanom Turkom, ki napoveduje odpuščanje do četrtine zaposlenih. Nenavadno je, da je ta intervju dostopen v polnem obsegu, kljub precej strogim omejitvam dostopa za neplačnike, ki pri Dnevniku veljajo nekaj mesecev. Hočem reči, da današnji molk sicer izrazito socialno čutečega Dnevnika v kombinaciji s sobotnim intervjujem v Objektivu lahko razumem tudi kot svojevrsten statement.

Dnevnik

 

Uprava TS in Sindikati pa skrbno varujejo poslovno skrivnost. Pred kom le in zakaj?! Tiho je očitno tudi vlada, njeni ministri in holdingi in agencije. Prav osupljivo je, kako kalna je ta zadeva. Kot največja luža na najbolj prometnem blatnem dvorišču pred jeseniškem plavžem … po hudem nalivu. Zaboga, v govora je o stotinah zaposlenih državnega paradnega konja, v katerega zobovje se je še pred nekaj tedni vtikal vsak s tremi minutami časa in za naprstnik neslanosti. Zaradi mešetarjenja okrog Telekoma Slovenije je odletel obrambni minister, pred parlamentom je protestirala skupina državljanov, mediji so neprenehoma glodali kosti tega ubogega teleta.

Zdaj, v počitniški vročini, ko so sindikalni razgrajači in borci za skupno premoženje očitno na svojih vikendih, bo šlo tole kar nekako mirno mimo nas? Kot po stopljenem maslu. Bi za zabelo še malo drobtinic?

Nazoren prikaz tega, kar se nam dogaja, zgoščen v manj kot minuto je tukaj (tudi ogled celega filma ne bo odveč).

Kutomba!


Branko Masleša vs. Boris Jež 1:0

junij 29, 2015

.

Ne nameravam se spuščati v diskusijo o razvpitih sodnih odločitvah v primeru Janeza Janše. Prvič to presega moje znanje in razumevanje prava in delovanja pravnega sistema, drugič se mi zdi neokusno moralizirati o nečem na podlagi medijskih objav in politikantskih izjav, tretjič pa zato, ker nisem prebral obsežnega sodnega gradiva.

Upam pa si izreči kakšno sodbo o javnem diskurzu, ki v okviru enega samega tankega snopiča časopisnega papirja kaže tako shizofreno podobo:

Boris Jež v komentarju v Sobotni prilogi Dela, 22. maja 2015:

To spektakularno vrnitev za sto dni je seveda »nekdo« omogočil in organiziral; vrnitev Janše v politiko je, kot vemo, trasiralo ustavno sodišče, ki je s tem dezauriralo celotno redno sodstvo. Res nenavadno.

Doslej smo menili, da imamo tri veje oblasti, zdaj pa nam to iluzijo razblinja ustavno sodišče, ki je očitno iznad vsega in kot kak absolutistični monarh posega v karkoli se mu zahoče. Ali kar samo ustanovi občino, ali prepove referendum, ali izpusti zapornika, pravnomočno obsojenega na vseh stopnjah, in mu na široko odpre vrata na naše cirkuško politično prizorišče.

Prav, vse se morda da pojasniti z »ideološko zavzetostjo« ustavnih sodnikov, vendar se zdi, da to le ne more biti dovolj za tak pravno organizirani prevrat, ki dejansko vodi v razkroj rednega sodstva. Kdo so »strici iz ozadja«, ki podpirajo ali celo usmerjajo ustavno sodišče?

Branko Masleša v svojem prispevku v isti Sobotni prilogi Dela:

Sklicujoč se na takšno argumentacijo je (nemško ustavno sodišče) sodbe rednih sodišč razveljavilo in vrnilo v odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Ali je glede na tak izid postopka pred ustavnim sodiščem v nemškem primeru kdo govoril o zaušnici sodstvu ali o zatonu, če ne že smrtonosnem udarcu pravosodnemu sistemu? Je kdo zahteval odgovornost ali celo odstop sodnikov, ki so odločali na nižjih instancah? Odgovor je seveda nikalen. Bilo je le nekaj pikrih, bolj hudomušnih naslovov, kot »Landowsky se smeji, Karlsruhe (tj. ustavno sodišče) pomaga«, vse skupaj pa je bilo postavljeno v okvir strokovnega diskurza, ki da se bo v bodoče glede teh vprašanj, o katerih so bila stališča judikature in stroke raznolika, šele razvil.

V tem primeru nimam nobenih dvomov. Po indirektnem besednem boju je bil rezultat jasen: Masleša vs. Jež 1:0! Ali, če hočete, predstavnik tretje veje oblasti je gladko premagal predstavnika četrte – na njenem domačem igrišču.