Gugelj vidi vse in je časovni stroj

junij 28, 2015

.

Recimo, da se ti je prijatelj pohvalil z načrtom za poletno potovanje do Nordkappa, ki čisto mimogrede ni najbolj severna točka kontinenta. In je bil tako navdušen, da te je zamikalo iti tja gor. Če že ne zares pa vsaj virtualno. Zato vendar nam striček Gugelj ponuja svoj StritVju, ki te po cesti pripelje do koče z zapornico, zaradi katere je vsakemu omikanemu človeku jasno, da je treba zapeljati na veliko peščeno parkirišče na levi strani. Do rta se je treba odpraviti peš, pod toplim poletnim soncem in severnjaško svežim vetrom.

Nordkapp julij

Vendar virtualno potovanje ni resnično, zato lahko s klikanjem brezobzirno rineš naprej proti zapornici in … vuš, v hipu pristaneš v drugem času, prestavljen za nekaj metrov in nekaj mesecev hkrati. Zapornice ni več, med zameti snega pa se odpira kopna in prosta pot do severnega rta.

Nordkapp april

Evo, tega prijatelj gotovo ne bo doživel. Lahko jih ujame vsakovrstno vreme, ampak v dvajsetih metrih ali eni sekundi pa ne bodo mogli iz poletja pasti v zimo.

Hvala, Gugelj za poceni turistično avanturo. 🙂


Gugelj vidi vse, tudi grešne policiste.

junij 27, 2015

.

Dragi gugelj, narobe si razumel zahtevo po brisanju registrskih tablic na avtomobilih, ki jih ujamejo tvoje cestne kamere. Tablic izrazito narobe parkiranih policijskih avtomobilov ne smeš nikdar zakriti. Predvsem pa ne, kadar je policijski avto zaradi lenobe organa parkiran na pločniku in zelenici, čeprav je le nekaj metrov stran prost parkirni prostor. Dragi gugelj, tako početje je uničevanje dokaza o prekršku, kar je menda tudi kaznivo.

google vidi vse

Hop, ali te imam! 🙂


V rokomavharski opravi k predsedniku države: samo najbolj plemeniti!

junij 26, 2015

.

Boris Vezjak, nepogasljiva zgaga javnega diskurza na sončni strani Alp, se je nedavno spotaknil ob nehigienično sožitje dveh deželnih populističnih politikov in seksistov, Boruta Pahorja in Zmaga Jelinčiča.

Da je Vezjak ob tem narobe prepisal predmet Jelinčičeve knjige, lahko pripišem razburjenju ali pa površnosti. Kakorkoli že, knjiga je posvečena potnim (in ne poštnim) listinam iz obdobja 2. SV. Tako se na svojem blogu hvali Jelinčič in tako piše tudi na ovitku knjige, v kateri naj bi uvodno besedo napisal predsednik države osebno.

To je tisti predsednik države Slovenije, ki  provokativni novinarki  televizije RT v intervjuju 8. februarja letos (na slovenski kulturni praznik!) ni znal niti namigniti na bistvene razlike med osamosvajanjem Slovenije in odcepitvijo ter takoj zatem aneksacijo Krima. Kar sem tudi izvedel od Borisa Vezjaka (glej tukaj), saj so slovenski medijski upognjenci zmogli le nekaj hrbteničnih vaj ob tem skrajno nedržavniškem nastopu vodilnega manekena in populista.

A pustimo zdaj vse te vsebinske zadeve, ki presegajo umski in strokovni domet enega Bimba, omejenega na bolj površinske zadeve. Zato sem na objavljeni fotografiji, ki kaže predsednika države s samooklicano plemenitim magistrom in njegovo soprogo, najprej opazil gigantsko budilko z dvojnim zvoncem (skrajno desno). To je precej nenavaden kos dekorativne ali funkcionalne opreme za pisarno nekakšnega predsednika nekakšne države, se mi zdi. Če se ne motim, smo sredi leta 2015. Našega štetja. Upam, da ima ta budilka za seboj kakšno dobro zgodbo.

Pahor&Plemeniti

vir

Z jurske budilke mi je pogled hitro zdrsnil levo, na podobo in opravo  mag. Zmaga Jelinčiča Plemenitega. V primerjavi z njegovim videzom je budilka na mah dobila simbolno moč državniških insignij. Na obrazu dolgoletnega poslanca državnega zbora in predsednika parlamentarne stranke nekaj dni staro strnišče, pod njim odpeta jakna iz pravega ali umetnega usnja, pod njo majica brez ovratnika, v spodnji etaži pa ponošene kavbojke! Obutve se ne vidi. Na srečo!

In tako je mag. Jelinčič Plemeniti v rokomavharski opravi obiskal predsednika svoje države in se še fotografiral z njim. Še za predstavitev te knjige se je oblekel bolj spodobno.

Oziroma, tako rokomavharsko opravljenega obiskovalca je sprejel predsednik moje države in se še fotografiral z njim. Škoda, da se ni prej preoblekel v trenirko.

Od kod in zakaj taka domačnost v predsedniških prostorih, kasneje spuščena tudi v javnost? Kot bi predsednik in njegov groteskni obiskovalec krave skupaj pasla. Od koder potem ni več daleč do sklepa, da sta predsednik države in bivši dolgoletni poslanec pravzaprav kravarja …

.

P.S.: Naknadno sem se spomnil, da je Pahorja nedavno obiskal tudi Michael Moore, ki je znan po silno ležernem slogu oblačenja. No, kakor kdaj in kakor za koga.

K Pahorju jo je po domače primahal s kapo na glavi, ki jo je očitno odložil šele med poziranjem na stilnih foteljih. No, v primerjavi s Plemenitim je Moore zmogel vsaj toliko sloga, da je oblekel suknjič.

K pokojnemu Hugu Chavezu je Moore prišel v enakem suknjiču čez majico a razoglav, kot se spodobi.

Po oskarja je prišel v smokingu, kot se menda spodobi.


Tuja misel ob prazniku slovenske državnosti

junij 25, 2015

.

Tale navedek, ki sem ga nedavno našel v recenziji Toma Ložarja (tukaj v pdf), se mi je zdelo vredno shraniti in ob priložnosti posredovati naprej:

If the tenets of communism regarding the status and preservation of ethnic communities in Yugoslavia could not satisfy the Slovenes, then they were unlikely to find their experience in the wider world more reassuring. Both ideologically and practically, communist Yugoslavia was a greenhouse for Slovenia and the Slovenes. Inside an integrating Europe, they will have to battle far harder than they did in Yugoslavia to ensure ‘national survival’ in traditional terms.

Povzet je iz knjige Slovenia and the Slovenes: A Small State in the New Europe, ki sta jo napisala James Gow in Cathie Carmichael. Knjižnični informacijski sistem Cobiss jo ima vpisano pod naslednjimi številkami: 2920467 (2000), 9990815 (2001, popravljena 2. izdaja), 254980608 (2010, redigirana in posodobljena izdaja).


Kadar imajo otročaji denar, imajo kramarji semenj, oziroma ali je pilot v letalu?

maj 16, 2015

avion

V sobotnem Dnevniku piše, da je MORS na javni razpis za nakup treh majhnih brezpilotnih letal, ki jih naša vojska nujno rabi za učinkovito obrambo domovine, dobilo pet ponudb, najcenejša pa naj bi prispela iz Hrvaške.

Najnižja je bila ponudba skupine hrvaških ponudnikov Teamnet Croatia, ki bi komplet treh malih dronov, osnovnih rezervnih delov, navigacije in usposabljanja prodali za dobrih 400.000 evrov (vse cene so brez DDV).

Po dostopnih podatkih gre za računalniško podjetje, letala katerega proizvajalca so ponudili, pa ni znano. Na javnem odpiranju njihovih predstavnikov ni bilo.

Uredništvu Dnevnika lahko Bimbo pomagam z namigom, da ima po dostopnih podatkih hrvaško podjetje s tem imenom popolnoma tujega lastnika. V svoji zadnji raziskavi sta dr. Watson in prof. Gugelj postavila tezo, da gre za romunsko podjetje Teamnet, ki se na svoji spletni strani hvali tudi s programom brezpilotnih zrakoplovov, sicer pa načrtuje naglo mednarodno rast – tudi s pomočjo projektov, ki jih blagoslavlja Evropska komisija.

Med vojaškimi bistroumnostmi ministrstva, ki so povzete v Dnevniku, se posebej sveti še ta skrbno pretehtana trditev:

Med bistvenimi prednostmi so na ministrstvu izpostavili tudi nizke stroške usposabljanja in vzdrževanja.

?!? (glej zadnji odstavek)

.

Ob dronovski ceni od 400.000 evrov (plus DDV) navzgor sem se spomnil na še eno nejasno pravljico iz slovenskih vojaških vrst. To je pravljica o diskretnem sprejemu pravljičnega števila (7) danajskih oklepnikov, katerih prevoz v “Mojo deželo” naj bi nas po raznih nezanesljivih medijskih navedbah stal zanemarljivih 288 oz. 360 oz. 594 tisoč evrov, torej povprečno približno 400 tisočakov. To je očitno tarifa za stabilizacijske generalske norčije.

Ob tem velja spomniti, da je bilo slovito antično darilo v obliki konja takrat unikat in popolnoma novo, ti podarjeni oklepniki pa so stari in po poročanju s Planeta zelo, res zelo obrabljeni.

Na pogled in po objavljenih fotografijah sodeč veliko bolj obrabljeni od 212 podobnih vojaških kolosov, ki jih je že lani v dar dobila Hrvaška.

Ki bi za prevoz tako obsežnega voznega parka po “slovenski tarifi” morala odšteti okrog 10 milijonov evrov. Ampak v to malo dvomim. Hrvaška vojska tega posla očitno ni skrivala, ampak medijske objave o prihodih po morju očitno celo spodbujala. Poleg tega je 10 milijonov evrov (približno 75 milijonov kun) v teh časih tolikšen znesek, da bi ga najbrž vsaj omenil kateri od hrvaških medijev.

Morda pa znajo Hrvati bolje ravnati z darili in denarjem in logistiko in lukami. Morda je v tem skrit namig, zaradi česa so Droga Kolinska in Mercator in Žito v hrvaški lasti … Morda je zaradi takšnih razlik v sposobnostih hrvaška vojska prve podarjene oklepnike že kmalu po prejemu ob svojem prazniku ponosno pokazala v svojih barvah.

V primeru danajskih oklepnikov so slovenske ministrske in generalske buče tiho kot riti in niti muksnejo ne o svoji skrbi za obvladovanje spremljevalnih stroškov pri nabavi nujno potrebnih igračk. Saj bo šlo vse v pozabo.

.

Rek, da je razlika med otroci in odraslimi možmi samo v ceni njihovih igračk, najbrž ni čisto privlečen za lase. No, meni se zdi, da opazujem postopno pootročenje strokovnih vrhov MORS in slovenske vojske. Prehod od šolsko-rekreativnih Pilatusov na daljinsko vodene letalnike, nabava ladje samo zato, ker je bila tako rekoč brezplačna (izterjava starih dolgov od Rusije!?), slaboumno igračkanje okrog Telekoma Slovenije … seznam je dolg, zelo dolg.

Če bo šlo tako naprej, bo MORS čez desetletje ali dva svojo opremo lahko nabavljal kar v Baby Centru. Zasluženo!


Podvojite svojo dobrodelnost – drugo polovico plača Telekom Slovenije!

maj 22, 2014

.

Kadar udari nesreča, kakršnakoli že, se bolj ali manj razplamti dobrodelnost. Bolje rečeno: k temu, da se razplamti plamenček dobrote in solidarnosti, ki latentno tli v večini src, izdatno pripomorejo mediji. Ob takih priložnostih jim tendenciozno poročanje lahko celo odpustimo ali ga celo upravičeno pohvalimo.

A moj namen danes ni, da bi moraliziral o angažiranosti medijev v tovrstnih primerih, na primer ob sedanjih katastrofalnih poplavah v BiH in Srbiji.

Predlagam vam enostaven poslovni model za znatno povečanje sredstev za pomoč – ob minimalnem naporu. Ta model deluje tako za posameznike kot tudi za dobrodelne organizacije, omogoča pa ga Telekom Slovenije – do razprodaje zalog.

Pred najmanj dvema mesecema je Telekom Slovenije ponudil nakup Mobi kartic z vrednostjo 20 evrov po polovični ceni. Zakaj? Ker gre očitno za staro zalogo, ki je tržno vedno manj zanimiva, saj veljajo le do konca leta. Očitno jih kljub izjemnemu popustu še niso razprodali.

Tudi danes lahko v spletni prodajalni in prodajnih centrih Telekoma Slovenije klasične Mobi kartice z nominalno vrednostjo 20 evrov dobite po polovični ceni – 10 evrov!

Mobi 20

Zdaj pa predpostavimo, da vas mika prispevati nekaj malega za žrtve poplav (ali podoben dobrodelen namen), da v družini uporabljate Mobi in da brez posebnega naprezanja lahko obiščete prodajalno Telekoma Slovenije.

Tam za 10 evrov kupite Mobi kartico in Mobi račun napolnite za 20 evrov. Nato teh 20 evrov brez velikega truda darujete za dober namen. Na številko 1919 pošljete štiri SMS sporočila z vrednostjo po 5 evrov (KARITAS5 ali POPLAVE5).

Za vašo dobrodelnost ste odšteli 10 evrov, prejemnik pa je dobil 20 evrov. Razliko časti Telekom Slovenije. Pošteno, legalno, legitimno in učinkovito.

.

To pa še ni vse. Če ta poslovni model osvojijo pri Karitas ali Rdečem križu, lahko del denarja, ki so ga že dobili za pomoč ljudem v nesreči, kaj hitro podvojijo. Ni jim treba drugega, kot da se kdo od njih v lepem pomladnem vremenu sprehodi do prodajalne Telekoma Slovenije in tam pokupi vse preostale kartice za 20 evrov po 10 evrov.

Recimo, da lahko dobi 100 kartic in zanje plača 1.000 evrov. Recimo, da tako naredijo v vseh večjih krajih v Sloveniji in – bodimo optimisti! – morda skupaj nakupijo kar 1.000 kartic za skupno 10.000 evrov. To je že lep znesek, kajne? Predpostavimo še, da ne uporabljajo nobenega Mobi paketa in morajo zato kupiti še SIM kartico s številko. Ta stane 8,50 evra.

Ob skupnem strošku 10.008,50 evrov in nekaj sprehodih do prodajaln Telekoma Slovenije Karitas ali RK tako v dnevu ali dveh razpolaga z nominalnim zneskom 20.000 evrov. Edino kar morajo še narediti, da svoj vložek podvojijo, je nekaj ur tipkanja SMS sporočil POPLAVE5 ali KARITAS5 (skupaj 4.000 SMS).

Če pri tem rabijo pomoč, naj spodaj pustijo komentar – sem iz Ljubljane in bom rade volje nekaj ur prostega časa porabil za enostavno delo za dober namen.

.

Seveda lahko ugodno ponudbo Telekoma Slovenije izrabite tudi s povsem sebičnim namenom izključno za lastno korist. Če imate Mobi telefon z vključeno naročnino za plačevanje z Moneto, kupite vsaj tri ali štiri 20-evrske Mobi kartice po polovični ceni. Naložite jih na Mobi račun in potem na bencinski črpalki plačajte z Moneto. Natočite polno, pol plača Telekom Slovenije!

In bodite ponosni, ker ste se tako znašli. Dandanes je to še posebno čislana vrednota. 😈


Vzgoja srca, vzgoja uma (l’éducation sentimentale, l’éducation intellectuelle)

marec 7, 2014

.

Edina preostala občasna bralka tega zapuščenega javnega skrivališča (skladišča) blogokletstev morda pomni kakšen tukajšen izbruh mojega komajda obvladovanega gneva do malignih razvad, ki so se ukoreninile v sredstvih javnega obveščanja.  Če ne, je tukaj nov prispevek k Bimbovi hvalnici norosti.

.

Javni zavod za duhovno dobrobit nacionalnih porabnikov električne energije je v slikovni Slovenski kroniki 4. marca 2014 priobčil poročilo z meščanskega protestnega shoda v Metliki. Povod je bilo napovedano zaprtje podružnice finančno, strokovno in moralno bankrotirane ter prisilno nacionalizirane banke NLB. Vzrok je bila “vstaja” skupine starejših ljudi. O določitvi povoda in vzroka nisem povsem prepričan …

V prispevku, ki naj bi ljube Slovence in Slovenke seznanil s problematiko zaprtja bančne poslovalnice na osrednjem trgu Metlike, manjkajo skoraj vsi elementi objektivnega novinarskega poročanja. Obilo pa je malignega medijskega tkiva, ki smo ga Slovenci v času jogurtne revolucije menda še znali prepoznati in zavračati: v nostalgično in mitingaško dramatiko zavito polovičarsko informiranje, kar pomeni, da je druga polovica navadno zavajanje.

Zadeva me je pritegnila, ker sem sam podlegel spretno sestavljenemu prispevku, ki me je, zmerno površnega gledalca in poslušalca, pustil v veri, da bo Metlika ostala brez vsake bančne podružnice. Poglejmo, zakaj je bilo tako.

V prispevku je bilo le iz izjave starejše gospe razbrati, da neopredeljeno daleč od osrednjega trga, ki je bil videti nasičen s parkiranimi avtomobili (kar bo mogoče tema za kdaj drugič), obstaja še ena bančna poslovalnica. “Kdo bo hodil vse na oni konec, tam dol, da jih ni sram.” Novinarka, ki je mimogrede omenila  “redke domačine, ki živijo v mestnem jedru in bodo banko najbolj pogrešali”, je svoj prispevek zaključila takole: “V starem delu Metlike ni več lekarne, pošte, upravne enote, davčnega urada, zdaj bodo še ob banko!”

Ker površnež preprosto nisem mogel verjeti, da je Metlika tako majhna in nepomembna, da bi ostala brez vsake bančne podružnice, sem poiskal nekaj najosnovnejših podatkov, ki so plast za plastjo razkrivali bedno stanje novinarstva v paradnih slovenskih javnih občilih. Podatki in dejstva so strnjeni v nekaj točk.

1. V Metliki ima samo NLB dve bančni podružnici, ki sta po zemljevidu najdi.si med seboj oddaljeni le 663 metrov oziroma 9 minut hoje. Na tej osi oziroma le malo vstran so še poslovalnice Deželne banke, SKB in Pošte Slovenije, ki opravlja tudi bančne storitve za PBS in NKBM.

2. Mesto Metlika ima skupaj približno 3.300 prebivalcev. V ljubljanski četrtni skupnosti, ki jo dobro poznam, je samo tistih prebivalcev, ki so starejši od 65 let, skoraj 2.800. Bančnih in poštnih poslovalnic imamo v naši četrtni skupnosti menda točno toliko kot v Metliki. Od doma do najbližje poslovalnice NLB imam skoraj kilometer, do druge najbližje 1,2 kilometra, do tiste, ki so jo že pred leti zaprli, pa je bilo treba prehoditi 850 metrov. Zdaj mi je najbližja majhna podružnica majhne banke, do katere moram prehoditi malo manj kot pol kilometra, do najbližje pošte pa imam 650 metrov. O tem, kaj vse so zaprli v središču Ljubljane in ob njem, po kaj vse se moramo voziti v javna skladišča in podobne cone razvoja, raje ne bi razpredal.

Naj še jaz svoje priletne sosede nahujskam na medijsko podprt miting?

3. Eden od nastopajočih pred kamero je korektno podpisan kot predstavnik novokomponirane politične stranke (je nič manj kot njen generalni sekretar), ni pa omenjeno, da je bil ta miting delo lokalnega odbora te glasnogovorniške stranke. To nemarno podrobnost so še bolj nemarno zanemarili v podobno nemarnih člankih v (skopem) Delu in (bolj izčrpnem) Dnevniku. Kakor so zanemarili tudi to, da je bil obče nastopajoči solidarnostnik, ki obsoja milijonske nagrade za bančne šefe, dolgo viden član in celo podpredsednik prav tiste potopljene politične stranke, ki je večino vzvodov oblasti dolgo držala v svojih kramarskih rokah. Pred dobrim letom je na spletni strani svoje nekdanje stranke objavil oseben poziv Proti uničevanju neodvisnega novinarstva!

4. V podrobnostih poročanja o tem protestnem zborovanju so se bolj izkazali lokalni mediji, saj so Dolenjski list, Radio Krka in TV Vaš kanal v svojih prispevkih jasno odgovorili tudi na (po cehovskih kanonih neizogibno) vprašanje Kdo: “Stranka Solidarnost …”. Dolenjska TV je edina omenila, da so tistega dne metliško mestno banko, očitno zaradi strahu pred premočnim navalom človeške solidarnosti, varovali varnostniki in policisti, in da so veličastni shod zaradi zakonskih določil oziroma prepozne najave shoda politikanti zadnji hip preimenovali v novinarsko konferenco.

5. V vrtincu dogodkov in izjav in emocij so vsi poročevalci javnih občil prezrli nepomembno podrobnost, ki pa zgodbi prida nekaj pikantnosti; v Metliki bo NLB zaprla podružnico na Trgu svobode, ohranila pa tisto v Naselju Borisa Kidriča. Ker se imam za desničarja po pameti in levičarja po srcu, bom to dobronamerno prevedel takole: svobodo že imamo, zdaj je čas za gospodarsko obnovo (Boris Kidrič je bil jugoslovanski minister za gospodarstvo v času prve petletke in informbiroja).

6. Dan po metliški drami je novinarka TVS bančniško žajfnico nadaljevala v Škocjanu. Saj je logično, da novinarji, ki so bili pavlovsko priučeni, da je njihovo delo obiskovanje raznih otvoritev in proslav ter varjenje hvalnic novim pridobitvam, zdaj prav tako vztrajno hodijo od enih do drugih vrat, le da jutri ta ne bodo na novo odprta ampak zaprta. Poklicno gledano je ista figa, le privaditi se je treba, podobno kot vešč fotograf, ki vrednost svojega posnetka približno enako dobro oceni iz negativa kot iz pozitiva.

Če bi drugo epizodo poti od Metlike do Škocjana vzel kot popravni izpit novinarke TVS, ga žal ni opravila. Opravili pa so ga nastopajoči prebivalci in župan majhnega dolenjskega kraja, ki bo s predvidenim zaprtjem enote NLB res ostal brez banke (ne pa tudi brez pošte, ki menda opravlja tudi bančne storitve). Škocjanci so se namesto prirejanja strankarskih mitingov raje lotili iskanja rešitve. Logično in razumno, kajne? Če se poslovanje v Škocjanu ne splača NLB, to ne pomeni, da se ne bi moglo kakšni drugi banki, zato velja poskusiti še kje.

V morebitna nadaljnja slikovna poročanja na isto temo iz Kostanjevice, Dolenjskih toplic in drugih krajev, kjer bodo kmalu utrnili bančne podružnice, se ne bom vtikal. Obljubim.

7. Za konec je tu še sedma in prav nič pravljična ampak najgrenkejša pilula povesti o odvratni ulični psevdo solidarnosti in orto medijski propagandi. Je tudi droben preizkus, ali ste do sem že pomislili na najbolj človeški del cele zgodbe. Ste?

Potem vam ni ušlo, da nikjer nisem omenil, da bi v katerem izmed novinarskih prispevkov, v kateri od priobčenih izjav in seveda predvsem v samem pozivu nove mitingaške partije kontinuitete z ukradenim imenom poljskega prelomnega gibanja bilo vsaj nekaj besed namenjenih eksistenčnemu vprašanju, kaj se obeta uslužbencem zaprtih poslovalnic NLB.

Bodo v službo hodili v 663 metrov oddaljeno novejšo podružnico NLB, ali bodo ostali brez kruha? Če velja slednje, kako se bodo preživljali? Je možno, da je peščici postopajočih upokojencev in nastopajočih politikantov več do malomeščanskega udobja, ki ga prinaša staro bančno okence na dosegu nekaj korakov, kot do tistih ljudi, ki so jim skozi to okence stregli mesece in leta?

Skupinici metliških vele-solidarnostnikov in njihovim centralnim solidarnostnim kolovodjem se po drugi strani očitno ni zdelo vredno reagirati na še ne dva tedna staro novico, da bo postopoma ugašajoči Secop v bližnjem Črnomlju takrat, ko bodo meščani Metlike ostali brez svoje 140-letne downtown bančne enote, odpustil prvih 100 ljudi. Klinc, neukemu proletariatu se to pač dogaja …

Si lahko predstavljate kaj bolj egoističnega, dvoličnega, naravnost sprevrženega? Gnusobe! Meseni človek!

.

Kar zadeva naslov, ste verjetno uganili, da sem si ga prvi del sposodil od Gustava Flauberta in ga v drugem delu parafraziral. Menim namreč, da je nadvse prikladen.

Samozvani solidarnostniki, ki se odločijo za ulično nastopanje z nadvse malomeščanskim motivom in se očitno niti ne zavedajo skrajno ozke in sebične narave manifestiranih stališč, nujno potrebujejo nekaj vzgoje srca (v dobesednem pomenu).

Novinarji, ki ne znajo misliti s svojo glavo, ki nekritično, pomanjkljivo in zavajajoče poročajo o vsaki slaboumnosti ali neokusnosti, “ker se dogaja”, nujno potrebujejo nekaj vzgoje (raz)uma.

Odjemalci obče medijske kanalščine pa tudi. Zato jim v razmislek namenjam nekaj napaberkovanih citatov Flauberta, ki je bil po navedbi francoske wikipedije prvovrsten pamfletist.

Doubt … is an illness that comes from knowledge and leads to madness.

The art of writing is the art of discovering what you believe.

There is no truth. There is only perception.

Writing is a dog’s life, but the only one worth living.

The public wants work which flatters its illusions.

.

Nedavno sem z grenkobo prebral zapis britanskega novinarja, ki je v svojem blogu neizprosno stvarno opisal sodobno stanje v sodobnem novinarstvu. Vredno je prebrati, si zapomniti in uporabiti kot cedilo za vse, kar nam (multi)mediji pospešeno strežejo vsak dan. Podobno, kot je priporočljivo vsaj nekaj vedeti o sestavi in lastnostih hitre hrane iz lokalnih kioskov in franšiznih poslovalnic mednarodnih verig. Recimo, da s tem vedenjem lažje brzdamo nevarnost zamaščevanja telesa … in duha.

V teh časih je medijska manipulacija – lahko ji rečete tudi upravljanje z novicami – postala zvrst umetnosti. In, tako kot moderna umetnost, se pojavlja v raznih oblikah, nekatere so bleščeče, druge pa šarlatanske. V prevladujočih medijih stare šole z redno zaposlenimi so ljudje starejše generacije, ki se kolikor je mogoče oklepajo svojih služb, in ambiciozna, lačna mlajša generacija, ki je za uveljavitev pripravljena delati za manj in ubirati več bližnjic. Gre za neusmiljeno igro, še zlasti zaradi okolja, v katerem so si spin doktorji uspeli zgraditi imperije z učenjem ljudi, kako manipulirati s sistemom.

Vsako sporočilo, ki ga želite, je precej enostavno posredovati širši javnosti. Potrebujete le enega udomačenega novinarja, ki bo zgodbo priobčil v časopisu ali na spletni strani, na kar jo bodo povzeli spletni postružki in jo objavili kot dejstvo, ne da bi vsaj poskusili preveriti resničnost navedb. V večini primerov niti ne morejo ničesar preveriti, saj ne poznajo ljudi v danem poslu.

Celo tiste časopise, za katere menimo, da so vredni našega zaupanja, je možno zmanipulirati, saj uredniki hlepijo le po enem: naslovih. Njihova naloga je prodajanje časopisov, ne pa da se mučijo z vprašanji o vsebini članka in o tem, ali je bil novinar nagovorjen z določenimi namerami. Članek je članek, najsi bo resničen ali zavajajoč, in žeja po novicah, novicah, novicah je nepotešljiva. Celo stari težki kalibri Fleet Streeta so spustili raven svojega poročanja, da bi se prilagodili zahtevam trga. Prav na tej ravni sodobno novinarstvo odpoveduje, saj je zgodbe težko poiskati, veliko lažje pa je povzemati postrežena razkritja ali malo začiniti razpoložljiva sporočila za javnost in izjave. Če delate za velik nacionalni časopis, si ne morete privoščiti, da bi zanemarili telefonski klic znane osebe, ki bi vam rada podtaknila zavajajoče informacije. Dostop je ključnega pomena in tisti, ki to razumejo, lahko z mediji manipulirajo s preprečevanjem dostopa (do informacij). V drugih primerih ljudje, ki nastopajo v novicah, zvito pritegnejo takšne novinarje in jim informacije odmerjajo z namenom, da ustvarijo odvisnost in s tem strah novinarja, da bo vir informacij presahnil, če bodo kritični do njega. Tako novinar postane orodje propagande in mora poročati, kakor mu je povedano.

Najpomembnejša veščina medijske manipulacije pa je vendarle oblikovanje načina, kako bo zgodba prišla v javnost. Spretni medijski manipulatorji vedo, da je treba slabo novico, ki jo želite čim prej zakopati, sporočiti v petek pozno popoldan ali pa v trenutku, ko je medije prevzel zelo pomemben dogodek. Ena od možnosti je tudi odvračanje pozornosti, ki večino zapelje v napačno smer, in jo zamoti z nečim drugim, kot je problematična tema. Možno je tudi posredovanje blagih znakov o nečem, kar bi se lahko dogodilo, ki kasneje ublažijo udarnost vesti, ko se nekaj zares zgodi. Novice so kot zrak, ki uhaja iz pnevmatike: to se lahko dogaja tiho in počasi zaradi majhne luknjice, lahko pa tudi z velikim pokom in bolj odmevnimi posledicami. Počasno puščanje redko povzroči velike časopisne naslove.


Ni grafit, je pa duhovit

oktober 18, 2013

.

Napis v nekdanji izložbi nekdanje drogerije na Dvornem trgu, kjer je zdaj zdravniška ordinacija:

Ne naslanjamo

Moraš biti res eno teslo brez duše in srca, če kljub temu napisu kolo nasloniš na zid, kajne? 🙂


Grafit s kontekstom

oktober 17, 2013

.

Saj veste, onega dne sem…

Ne! Ni bilo onega dne, ampak sem kar nekajkrat šel mimo grafita na zidu Zlate ladjice pri Čevljarskem mostu. Opazil sem ga, všečkal njegovo vsebino in hkrati sovražkal njegovo lokacijo. (Po hišah s spodobnim ometom in opleskom nimate kaj kracati, sakramenska banda nadutih pamžev neotesanih smrkavih! Kupite si svojo hišo in kracajte po njej.)

OSD

Ne vem, kolikokrat sem šel mimo podnevi, dokler nisem nekega poznega večera prišel iz prave smeri, da sem končno zapopadel, da sta stavek in (brezobzirno izbrana) lokacija povezana. Da se grafite na prepovedanih mestih običajno piše v zavetju noči. Da v tem primeru zavetje noči pomeni tudi osvetljenost z močnim žarometom, ki sveti z drugega brega Ljubljanice in na zid z grafitom meče ostro senco ograje.

OSN

Takšne novokomponirane ograje iz svetlih palic nerjavečega jekla, ki grozijo, da ti lahko ob plezanju čeznjo prebodejo drobovje. Koliko lepša in boljša je od odstranjenega cementnega zidu, ki ga je tja najbrž postavil Plečnik?! Revež ni dočakal prelesti modernega urejanja mestnega prostora z dizajnerskimi elementi iz železninarskega supermarketa.

Oprostite, spet me je malo zaneslo. Hotel sem se samo pohvaliti, da sem naposled odkril in menda tudi razumel kontekst grafita.

Nisem pa še razčistil, ali je bolj upravičeno obsojati čečkanje po stari hiši ali množično šarjenje z rostfrajem po Stari Ljubljani.


Levo razprodaja, desno Hollywood 2.0

oktober 15, 2013

.

Onega davnega dne sem ob pohajanju skozi Staro Ljubljano, kot se je nekoč reklo, oziroma skozi staro mestno jedro Ljubljane, kot se reče dandanes, začuda spet imel s seboj fotoaparat. Blizu meje med Mestnim in Starim trgom mi je pogled pritegnila nenavadno pusta izložba. Dominanten lik v oknu je bil tak:

Razprodaja 2

Potem sem pohajkovanje nadaljeval čez Stari trg in Levstikov trg in se znašel pri Gruberjevi palači. Ta v sebi gosti Arhiv Republike Slovenije, pred seboj pa instalacijo devetih betonskih mask, na katerih se je nekoč še dalo prepoznati znane kreature slovenske tranzicije. Vreme in čas sta barvo obrazov tako sprala, da človek v nastalem zmazku ne more prepoznati nikogar več. Videti je le še svinjarijo.

Instalacija z betonskimi maskami na železnem ogrodju zidarskih odrov je stara približno dve leti, a jo je avtor pred dobrega pol leta evoluiral. Dve maski sta zdrsnili proti tlom in na čelo dobili znak, ki ga potrošniki najbolj poznamo kot simbol razprodaj in popustov. Na primer tu zgoraj. Takole je fotoaparat zabeležil Pugljev Hollywood 2.0:

Razprodaja 1

.

Splača se pohajkovati naokrog. Človek vedno odkrije kaj novega.