Tuja misel ob prazniku slovenske državnosti

junij 25, 2015

.

Tale navedek, ki sem ga nedavno našel v recenziji Toma Ložarja (tukaj v pdf), se mi je zdelo vredno shraniti in ob priložnosti posredovati naprej:

If the tenets of communism regarding the status and preservation of ethnic communities in Yugoslavia could not satisfy the Slovenes, then they were unlikely to find their experience in the wider world more reassuring. Both ideologically and practically, communist Yugoslavia was a greenhouse for Slovenia and the Slovenes. Inside an integrating Europe, they will have to battle far harder than they did in Yugoslavia to ensure ‘national survival’ in traditional terms.

Povzet je iz knjige Slovenia and the Slovenes: A Small State in the New Europe, ki sta jo napisala James Gow in Cathie Carmichael. Knjižnični informacijski sistem Cobiss jo ima vpisano pod naslednjimi številkami: 2920467 (2000), 9990815 (2001, popravljena 2. izdaja), 254980608 (2010, redigirana in posodobljena izdaja).


Kadar imajo otročaji denar, imajo kramarji semenj, oziroma ali je pilot v letalu?

maj 16, 2015

avion

V sobotnem Dnevniku piše, da je MORS na javni razpis za nakup treh majhnih brezpilotnih letal, ki jih naša vojska nujno rabi za učinkovito obrambo domovine, dobilo pet ponudb, najcenejša pa naj bi prispela iz Hrvaške.

Najnižja je bila ponudba skupine hrvaških ponudnikov Teamnet Croatia, ki bi komplet treh malih dronov, osnovnih rezervnih delov, navigacije in usposabljanja prodali za dobrih 400.000 evrov (vse cene so brez DDV).

Po dostopnih podatkih gre za računalniško podjetje, letala katerega proizvajalca so ponudili, pa ni znano. Na javnem odpiranju njihovih predstavnikov ni bilo.

Uredništvu Dnevnika lahko Bimbo pomagam z namigom, da ima po dostopnih podatkih hrvaško podjetje s tem imenom popolnoma tujega lastnika. V svoji zadnji raziskavi sta dr. Watson in prof. Gugelj postavila tezo, da gre za romunsko podjetje Teamnet, ki se na svoji spletni strani hvali tudi s programom brezpilotnih zrakoplovov, sicer pa načrtuje naglo mednarodno rast – tudi s pomočjo projektov, ki jih blagoslavlja Evropska komisija.

Med vojaškimi bistroumnostmi ministrstva, ki so povzete v Dnevniku, se posebej sveti še ta skrbno pretehtana trditev:

Med bistvenimi prednostmi so na ministrstvu izpostavili tudi nizke stroške usposabljanja in vzdrževanja.

?!? (glej zadnji odstavek)

.

Ob dronovski ceni od 400.000 evrov (plus DDV) navzgor sem se spomnil na še eno nejasno pravljico iz slovenskih vojaških vrst. To je pravljica o diskretnem sprejemu pravljičnega števila (7) danajskih oklepnikov, katerih prevoz v “Mojo deželo” naj bi nas po raznih nezanesljivih medijskih navedbah stal zanemarljivih 288 oz. 360 oz. 594 tisoč evrov, torej povprečno približno 400 tisočakov. To je očitno tarifa za stabilizacijske generalske norčije.

Ob tem velja spomniti, da je bilo slovito antično darilo v obliki konja takrat unikat in popolnoma novo, ti podarjeni oklepniki pa so stari in po poročanju s Planeta zelo, res zelo obrabljeni.

Na pogled in po objavljenih fotografijah sodeč veliko bolj obrabljeni od 212 podobnih vojaških kolosov, ki jih je že lani v dar dobila Hrvaška.

Ki bi za prevoz tako obsežnega voznega parka po “slovenski tarifi” morala odšteti okrog 10 milijonov evrov. Ampak v to malo dvomim. Hrvaška vojska tega posla očitno ni skrivala, ampak medijske objave o prihodih po morju očitno celo spodbujala. Poleg tega je 10 milijonov evrov (približno 75 milijonov kun) v teh časih tolikšen znesek, da bi ga najbrž vsaj omenil kateri od hrvaških medijev.

Morda pa znajo Hrvati bolje ravnati z darili in denarjem in logistiko in lukami. Morda je v tem skrit namig, zaradi česa so Droga Kolinska in Mercator in Žito v hrvaški lasti … Morda je zaradi takšnih razlik v sposobnostih hrvaška vojska prve podarjene oklepnike že kmalu po prejemu ob svojem prazniku ponosno pokazala v svojih barvah.

V primeru danajskih oklepnikov so slovenske ministrske in generalske buče tiho kot riti in niti muksnejo ne o svoji skrbi za obvladovanje spremljevalnih stroškov pri nabavi nujno potrebnih igračk. Saj bo šlo vse v pozabo.

.

Rek, da je razlika med otroci in odraslimi možmi samo v ceni njihovih igračk, najbrž ni čisto privlečen za lase. No, meni se zdi, da opazujem postopno pootročenje strokovnih vrhov MORS in slovenske vojske. Prehod od šolsko-rekreativnih Pilatusov na daljinsko vodene letalnike, nabava ladje samo zato, ker je bila tako rekoč brezplačna (izterjava starih dolgov od Rusije!?), slaboumno igračkanje okrog Telekoma Slovenije … seznam je dolg, zelo dolg.

Če bo šlo tako naprej, bo MORS čez desetletje ali dva svojo opremo lahko nabavljal kar v Baby Centru. Zasluženo!


Podvojite svojo dobrodelnost – drugo polovico plača Telekom Slovenije!

maj 22, 2014

.

Kadar udari nesreča, kakršnakoli že, se bolj ali manj razplamti dobrodelnost. Bolje rečeno: k temu, da se razplamti plamenček dobrote in solidarnosti, ki latentno tli v večini src, izdatno pripomorejo mediji. Ob takih priložnostih jim tendenciozno poročanje lahko celo odpustimo ali ga celo upravičeno pohvalimo.

A moj namen danes ni, da bi moraliziral o angažiranosti medijev v tovrstnih primerih, na primer ob sedanjih katastrofalnih poplavah v BiH in Srbiji.

Predlagam vam enostaven poslovni model za znatno povečanje sredstev za pomoč – ob minimalnem naporu. Ta model deluje tako za posameznike kot tudi za dobrodelne organizacije, omogoča pa ga Telekom Slovenije – do razprodaje zalog.

Pred najmanj dvema mesecema je Telekom Slovenije ponudil nakup Mobi kartic z vrednostjo 20 evrov po polovični ceni. Zakaj? Ker gre očitno za staro zalogo, ki je tržno vedno manj zanimiva, saj veljajo le do konca leta. Očitno jih kljub izjemnemu popustu še niso razprodali.

Tudi danes lahko v spletni prodajalni in prodajnih centrih Telekoma Slovenije klasične Mobi kartice z nominalno vrednostjo 20 evrov dobite po polovični ceni – 10 evrov!

Mobi 20

Zdaj pa predpostavimo, da vas mika prispevati nekaj malega za žrtve poplav (ali podoben dobrodelen namen), da v družini uporabljate Mobi in da brez posebnega naprezanja lahko obiščete prodajalno Telekoma Slovenije.

Tam za 10 evrov kupite Mobi kartico in Mobi račun napolnite za 20 evrov. Nato teh 20 evrov brez velikega truda darujete za dober namen. Na številko 1919 pošljete štiri SMS sporočila z vrednostjo po 5 evrov (KARITAS5 ali POPLAVE5).

Za vašo dobrodelnost ste odšteli 10 evrov, prejemnik pa je dobil 20 evrov. Razliko časti Telekom Slovenije. Pošteno, legalno, legitimno in učinkovito.

.

To pa še ni vse. Če ta poslovni model osvojijo pri Karitas ali Rdečem križu, lahko del denarja, ki so ga že dobili za pomoč ljudem v nesreči, kaj hitro podvojijo. Ni jim treba drugega, kot da se kdo od njih v lepem pomladnem vremenu sprehodi do prodajalne Telekoma Slovenije in tam pokupi vse preostale kartice za 20 evrov po 10 evrov.

Recimo, da lahko dobi 100 kartic in zanje plača 1.000 evrov. Recimo, da tako naredijo v vseh večjih krajih v Sloveniji in – bodimo optimisti! – morda skupaj nakupijo kar 1.000 kartic za skupno 10.000 evrov. To je že lep znesek, kajne? Predpostavimo še, da ne uporabljajo nobenega Mobi paketa in morajo zato kupiti še SIM kartico s številko. Ta stane 8,50 evra.

Ob skupnem strošku 10.008,50 evrov in nekaj sprehodih do prodajaln Telekoma Slovenije Karitas ali RK tako v dnevu ali dveh razpolaga z nominalnim zneskom 20.000 evrov. Edino kar morajo še narediti, da svoj vložek podvojijo, je nekaj ur tipkanja SMS sporočil POPLAVE5 ali KARITAS5 (skupaj 4.000 SMS).

Če pri tem rabijo pomoč, naj spodaj pustijo komentar – sem iz Ljubljane in bom rade volje nekaj ur prostega časa porabil za enostavno delo za dober namen.

.

Seveda lahko ugodno ponudbo Telekoma Slovenije izrabite tudi s povsem sebičnim namenom izključno za lastno korist. Če imate Mobi telefon z vključeno naročnino za plačevanje z Moneto, kupite vsaj tri ali štiri 20-evrske Mobi kartice po polovični ceni. Naložite jih na Mobi račun in potem na bencinski črpalki plačajte z Moneto. Natočite polno, pol plača Telekom Slovenije!

In bodite ponosni, ker ste se tako znašli. Dandanes je to še posebno čislana vrednota. 😈


Vzgoja srca, vzgoja uma (l’éducation sentimentale, l’éducation intellectuelle)

marec 7, 2014

.

Edina preostala občasna bralka tega zapuščenega javnega skrivališča (skladišča) blogokletstev morda pomni kakšen tukajšen izbruh mojega komajda obvladovanega gneva do malignih razvad, ki so se ukoreninile v sredstvih javnega obveščanja.  Če ne, je tukaj nov prispevek k Bimbovi hvalnici norosti.

.

Javni zavod za duhovno dobrobit nacionalnih porabnikov električne energije je v slikovni Slovenski kroniki 4. marca 2014 priobčil poročilo z meščanskega protestnega shoda v Metliki. Povod je bilo napovedano zaprtje podružnice finančno, strokovno in moralno bankrotirane ter prisilno nacionalizirane banke NLB. Vzrok je bila “vstaja” skupine starejših ljudi. O določitvi povoda in vzroka nisem povsem prepričan …

V prispevku, ki naj bi ljube Slovence in Slovenke seznanil s problematiko zaprtja bančne poslovalnice na osrednjem trgu Metlike, manjkajo skoraj vsi elementi objektivnega novinarskega poročanja. Obilo pa je malignega medijskega tkiva, ki smo ga Slovenci v času jogurtne revolucije menda še znali prepoznati in zavračati: v nostalgično in mitingaško dramatiko zavito polovičarsko informiranje, kar pomeni, da je druga polovica navadno zavajanje.

Zadeva me je pritegnila, ker sem sam podlegel spretno sestavljenemu prispevku, ki me je, zmerno površnega gledalca in poslušalca, pustil v veri, da bo Metlika ostala brez vsake bančne podružnice. Poglejmo, zakaj je bilo tako.

V prispevku je bilo le iz izjave starejše gospe razbrati, da neopredeljeno daleč od osrednjega trga, ki je bil videti nasičen s parkiranimi avtomobili (kar bo mogoče tema za kdaj drugič), obstaja še ena bančna poslovalnica. “Kdo bo hodil vse na oni konec, tam dol, da jih ni sram.” Novinarka, ki je mimogrede omenila  “redke domačine, ki živijo v mestnem jedru in bodo banko najbolj pogrešali”, je svoj prispevek zaključila takole: “V starem delu Metlike ni več lekarne, pošte, upravne enote, davčnega urada, zdaj bodo še ob banko!”

Ker površnež preprosto nisem mogel verjeti, da je Metlika tako majhna in nepomembna, da bi ostala brez vsake bančne podružnice, sem poiskal nekaj najosnovnejših podatkov, ki so plast za plastjo razkrivali bedno stanje novinarstva v paradnih slovenskih javnih občilih. Podatki in dejstva so strnjeni v nekaj točk.

1. V Metliki ima samo NLB dve bančni podružnici, ki sta po zemljevidu najdi.si med seboj oddaljeni le 663 metrov oziroma 9 minut hoje. Na tej osi oziroma le malo vstran so še poslovalnice Deželne banke, SKB in Pošte Slovenije, ki opravlja tudi bančne storitve za PBS in NKBM.

2. Mesto Metlika ima skupaj približno 3.300 prebivalcev. V ljubljanski četrtni skupnosti, ki jo dobro poznam, je samo tistih prebivalcev, ki so starejši od 65 let, skoraj 2.800. Bančnih in poštnih poslovalnic imamo v naši četrtni skupnosti menda točno toliko kot v Metliki. Od doma do najbližje poslovalnice NLB imam skoraj kilometer, do druge najbližje 1,2 kilometra, do tiste, ki so jo že pred leti zaprli, pa je bilo treba prehoditi 850 metrov. Zdaj mi je najbližja majhna podružnica majhne banke, do katere moram prehoditi malo manj kot pol kilometra, do najbližje pošte pa imam 650 metrov. O tem, kaj vse so zaprli v središču Ljubljane in ob njem, po kaj vse se moramo voziti v javna skladišča in podobne cone razvoja, raje ne bi razpredal.

Naj še jaz svoje priletne sosede nahujskam na medijsko podprt miting?

3. Eden od nastopajočih pred kamero je korektno podpisan kot predstavnik novokomponirane politične stranke (je nič manj kot njen generalni sekretar), ni pa omenjeno, da je bil ta miting delo lokalnega odbora te glasnogovorniške stranke. To nemarno podrobnost so še bolj nemarno zanemarili v podobno nemarnih člankih v (skopem) Delu in (bolj izčrpnem) Dnevniku. Kakor so zanemarili tudi to, da je bil obče nastopajoči solidarnostnik, ki obsoja milijonske nagrade za bančne šefe, dolgo viden član in celo podpredsednik prav tiste potopljene politične stranke, ki je večino vzvodov oblasti dolgo držala v svojih kramarskih rokah. Pred dobrim letom je na spletni strani svoje nekdanje stranke objavil oseben poziv Proti uničevanju neodvisnega novinarstva!

4. V podrobnostih poročanja o tem protestnem zborovanju so se bolj izkazali lokalni mediji, saj so Dolenjski list, Radio Krka in TV Vaš kanal v svojih prispevkih jasno odgovorili tudi na (po cehovskih kanonih neizogibno) vprašanje Kdo: “Stranka Solidarnost …”. Dolenjska TV je edina omenila, da so tistega dne metliško mestno banko, očitno zaradi strahu pred premočnim navalom človeške solidarnosti, varovali varnostniki in policisti, in da so veličastni shod zaradi zakonskih določil oziroma prepozne najave shoda politikanti zadnji hip preimenovali v novinarsko konferenco.

5. V vrtincu dogodkov in izjav in emocij so vsi poročevalci javnih občil prezrli nepomembno podrobnost, ki pa zgodbi prida nekaj pikantnosti; v Metliki bo NLB zaprla podružnico na Trgu svobode, ohranila pa tisto v Naselju Borisa Kidriča. Ker se imam za desničarja po pameti in levičarja po srcu, bom to dobronamerno prevedel takole: svobodo že imamo, zdaj je čas za gospodarsko obnovo (Boris Kidrič je bil jugoslovanski minister za gospodarstvo v času prve petletke in informbiroja).

6. Dan po metliški drami je novinarka TVS bančniško žajfnico nadaljevala v Škocjanu. Saj je logično, da novinarji, ki so bili pavlovsko priučeni, da je njihovo delo obiskovanje raznih otvoritev in proslav ter varjenje hvalnic novim pridobitvam, zdaj prav tako vztrajno hodijo od enih do drugih vrat, le da jutri ta ne bodo na novo odprta ampak zaprta. Poklicno gledano je ista figa, le privaditi se je treba, podobno kot vešč fotograf, ki vrednost svojega posnetka približno enako dobro oceni iz negativa kot iz pozitiva.

Če bi drugo epizodo poti od Metlike do Škocjana vzel kot popravni izpit novinarke TVS, ga žal ni opravila. Opravili pa so ga nastopajoči prebivalci in župan majhnega dolenjskega kraja, ki bo s predvidenim zaprtjem enote NLB res ostal brez banke (ne pa tudi brez pošte, ki menda opravlja tudi bančne storitve). Škocjanci so se namesto prirejanja strankarskih mitingov raje lotili iskanja rešitve. Logično in razumno, kajne? Če se poslovanje v Škocjanu ne splača NLB, to ne pomeni, da se ne bi moglo kakšni drugi banki, zato velja poskusiti še kje.

V morebitna nadaljnja slikovna poročanja na isto temo iz Kostanjevice, Dolenjskih toplic in drugih krajev, kjer bodo kmalu utrnili bančne podružnice, se ne bom vtikal. Obljubim.

7. Za konec je tu še sedma in prav nič pravljična ampak najgrenkejša pilula povesti o odvratni ulični psevdo solidarnosti in orto medijski propagandi. Je tudi droben preizkus, ali ste do sem že pomislili na najbolj človeški del cele zgodbe. Ste?

Potem vam ni ušlo, da nikjer nisem omenil, da bi v katerem izmed novinarskih prispevkov, v kateri od priobčenih izjav in seveda predvsem v samem pozivu nove mitingaške partije kontinuitete z ukradenim imenom poljskega prelomnega gibanja bilo vsaj nekaj besed namenjenih eksistenčnemu vprašanju, kaj se obeta uslužbencem zaprtih poslovalnic NLB.

Bodo v službo hodili v 663 metrov oddaljeno novejšo podružnico NLB, ali bodo ostali brez kruha? Če velja slednje, kako se bodo preživljali? Je možno, da je peščici postopajočih upokojencev in nastopajočih politikantov več do malomeščanskega udobja, ki ga prinaša staro bančno okence na dosegu nekaj korakov, kot do tistih ljudi, ki so jim skozi to okence stregli mesece in leta?

Skupinici metliških vele-solidarnostnikov in njihovim centralnim solidarnostnim kolovodjem se po drugi strani očitno ni zdelo vredno reagirati na še ne dva tedna staro novico, da bo postopoma ugašajoči Secop v bližnjem Črnomlju takrat, ko bodo meščani Metlike ostali brez svoje 140-letne downtown bančne enote, odpustil prvih 100 ljudi. Klinc, neukemu proletariatu se to pač dogaja …

Si lahko predstavljate kaj bolj egoističnega, dvoličnega, naravnost sprevrženega? Gnusobe! Meseni človek!

.

Kar zadeva naslov, ste verjetno uganili, da sem si ga prvi del sposodil od Gustava Flauberta in ga v drugem delu parafraziral. Menim namreč, da je nadvse prikladen.

Samozvani solidarnostniki, ki se odločijo za ulično nastopanje z nadvse malomeščanskim motivom in se očitno niti ne zavedajo skrajno ozke in sebične narave manifestiranih stališč, nujno potrebujejo nekaj vzgoje srca (v dobesednem pomenu).

Novinarji, ki ne znajo misliti s svojo glavo, ki nekritično, pomanjkljivo in zavajajoče poročajo o vsaki slaboumnosti ali neokusnosti, “ker se dogaja”, nujno potrebujejo nekaj vzgoje (raz)uma.

Odjemalci obče medijske kanalščine pa tudi. Zato jim v razmislek namenjam nekaj napaberkovanih citatov Flauberta, ki je bil po navedbi francoske wikipedije prvovrsten pamfletist.

Doubt … is an illness that comes from knowledge and leads to madness.

The art of writing is the art of discovering what you believe.

There is no truth. There is only perception.

Writing is a dog’s life, but the only one worth living.

The public wants work which flatters its illusions.

.

Nedavno sem z grenkobo prebral zapis britanskega novinarja, ki je v svojem blogu neizprosno stvarno opisal sodobno stanje v sodobnem novinarstvu. Vredno je prebrati, si zapomniti in uporabiti kot cedilo za vse, kar nam (multi)mediji pospešeno strežejo vsak dan. Podobno, kot je priporočljivo vsaj nekaj vedeti o sestavi in lastnostih hitre hrane iz lokalnih kioskov in franšiznih poslovalnic mednarodnih verig. Recimo, da s tem vedenjem lažje brzdamo nevarnost zamaščevanja telesa … in duha.

V teh časih je medijska manipulacija – lahko ji rečete tudi upravljanje z novicami – postala zvrst umetnosti. In, tako kot moderna umetnost, se pojavlja v raznih oblikah, nekatere so bleščeče, druge pa šarlatanske. V prevladujočih medijih stare šole z redno zaposlenimi so ljudje starejše generacije, ki se kolikor je mogoče oklepajo svojih služb, in ambiciozna, lačna mlajša generacija, ki je za uveljavitev pripravljena delati za manj in ubirati več bližnjic. Gre za neusmiljeno igro, še zlasti zaradi okolja, v katerem so si spin doktorji uspeli zgraditi imperije z učenjem ljudi, kako manipulirati s sistemom.

Vsako sporočilo, ki ga želite, je precej enostavno posredovati širši javnosti. Potrebujete le enega udomačenega novinarja, ki bo zgodbo priobčil v časopisu ali na spletni strani, na kar jo bodo povzeli spletni postružki in jo objavili kot dejstvo, ne da bi vsaj poskusili preveriti resničnost navedb. V večini primerov niti ne morejo ničesar preveriti, saj ne poznajo ljudi v danem poslu.

Celo tiste časopise, za katere menimo, da so vredni našega zaupanja, je možno zmanipulirati, saj uredniki hlepijo le po enem: naslovih. Njihova naloga je prodajanje časopisov, ne pa da se mučijo z vprašanji o vsebini članka in o tem, ali je bil novinar nagovorjen z določenimi namerami. Članek je članek, najsi bo resničen ali zavajajoč, in žeja po novicah, novicah, novicah je nepotešljiva. Celo stari težki kalibri Fleet Streeta so spustili raven svojega poročanja, da bi se prilagodili zahtevam trga. Prav na tej ravni sodobno novinarstvo odpoveduje, saj je zgodbe težko poiskati, veliko lažje pa je povzemati postrežena razkritja ali malo začiniti razpoložljiva sporočila za javnost in izjave. Če delate za velik nacionalni časopis, si ne morete privoščiti, da bi zanemarili telefonski klic znane osebe, ki bi vam rada podtaknila zavajajoče informacije. Dostop je ključnega pomena in tisti, ki to razumejo, lahko z mediji manipulirajo s preprečevanjem dostopa (do informacij). V drugih primerih ljudje, ki nastopajo v novicah, zvito pritegnejo takšne novinarje in jim informacije odmerjajo z namenom, da ustvarijo odvisnost in s tem strah novinarja, da bo vir informacij presahnil, če bodo kritični do njega. Tako novinar postane orodje propagande in mora poročati, kakor mu je povedano.

Najpomembnejša veščina medijske manipulacije pa je vendarle oblikovanje načina, kako bo zgodba prišla v javnost. Spretni medijski manipulatorji vedo, da je treba slabo novico, ki jo želite čim prej zakopati, sporočiti v petek pozno popoldan ali pa v trenutku, ko je medije prevzel zelo pomemben dogodek. Ena od možnosti je tudi odvračanje pozornosti, ki večino zapelje v napačno smer, in jo zamoti z nečim drugim, kot je problematična tema. Možno je tudi posredovanje blagih znakov o nečem, kar bi se lahko dogodilo, ki kasneje ublažijo udarnost vesti, ko se nekaj zares zgodi. Novice so kot zrak, ki uhaja iz pnevmatike: to se lahko dogaja tiho in počasi zaradi majhne luknjice, lahko pa tudi z velikim pokom in bolj odmevnimi posledicami. Počasno puščanje redko povzroči velike časopisne naslove.


Ni grafit, je pa duhovit

oktober 18, 2013

.

Napis v nekdanji izložbi nekdanje drogerije na Dvornem trgu, kjer je zdaj zdravniška ordinacija:

Ne naslanjamo

Moraš biti res eno teslo brez duše in srca, če kljub temu napisu kolo nasloniš na zid, kajne? 🙂


Grafit s kontekstom

oktober 17, 2013

.

Saj veste, onega dne sem…

Ne! Ni bilo onega dne, ampak sem kar nekajkrat šel mimo grafita na zidu Zlate ladjice pri Čevljarskem mostu. Opazil sem ga, všečkal njegovo vsebino in hkrati sovražkal njegovo lokacijo. (Po hišah s spodobnim ometom in opleskom nimate kaj kracati, sakramenska banda nadutih pamžev neotesanih smrkavih! Kupite si svojo hišo in kracajte po njej.)

OSD

Ne vem, kolikokrat sem šel mimo podnevi, dokler nisem nekega poznega večera prišel iz prave smeri, da sem končno zapopadel, da sta stavek in (brezobzirno izbrana) lokacija povezana. Da se grafite na prepovedanih mestih običajno piše v zavetju noči. Da v tem primeru zavetje noči pomeni tudi osvetljenost z močnim žarometom, ki sveti z drugega brega Ljubljanice in na zid z grafitom meče ostro senco ograje.

OSN

Takšne novokomponirane ograje iz svetlih palic nerjavečega jekla, ki grozijo, da ti lahko ob plezanju čeznjo prebodejo drobovje. Koliko lepša in boljša je od odstranjenega cementnega zidu, ki ga je tja najbrž postavil Plečnik?! Revež ni dočakal prelesti modernega urejanja mestnega prostora z dizajnerskimi elementi iz železninarskega supermarketa.

Oprostite, spet me je malo zaneslo. Hotel sem se samo pohvaliti, da sem naposled odkril in menda tudi razumel kontekst grafita.

Nisem pa še razčistil, ali je bolj upravičeno obsojati čečkanje po stari hiši ali množično šarjenje z rostfrajem po Stari Ljubljani.


Levo razprodaja, desno Hollywood 2.0

oktober 15, 2013

.

Onega davnega dne sem ob pohajanju skozi Staro Ljubljano, kot se je nekoč reklo, oziroma skozi staro mestno jedro Ljubljane, kot se reče dandanes, začuda spet imel s seboj fotoaparat. Blizu meje med Mestnim in Starim trgom mi je pogled pritegnila nenavadno pusta izložba. Dominanten lik v oknu je bil tak:

Razprodaja 2

Potem sem pohajkovanje nadaljeval čez Stari trg in Levstikov trg in se znašel pri Gruberjevi palači. Ta v sebi gosti Arhiv Republike Slovenije, pred seboj pa instalacijo devetih betonskih mask, na katerih se je nekoč še dalo prepoznati znane kreature slovenske tranzicije. Vreme in čas sta barvo obrazov tako sprala, da človek v nastalem zmazku ne more prepoznati nikogar več. Videti je le še svinjarijo.

Instalacija z betonskimi maskami na železnem ogrodju zidarskih odrov je stara približno dve leti, a jo je avtor pred dobrega pol leta evoluiral. Dve maski sta zdrsnili proti tlom in na čelo dobili znak, ki ga potrošniki najbolj poznamo kot simbol razprodaj in popustov. Na primer tu zgoraj. Takole je fotoaparat zabeležil Pugljev Hollywood 2.0:

Razprodaja 1

.

Splača se pohajkovati naokrog. Človek vedno odkrije kaj novega.


Priznam, kar je priznati treba.

oktober 14, 2013

.

So ljudje, pri katerih se zaveš, da jih ne boš nikdar dosegel. So situacije, za katere si prepričan, da jim nikdar ne bi bil dorasel. So besedila, ob katerih obnemiš, saj veš, da jih sam nikdar, ampak res nikoli in nikakor ne bi zmogel spraviti skupaj.

So trenutki, ko je treba prepoznati in priznati genialnost.

Kandidatura za to delovno mesto je bila zame poseben osebni, strokovni in poslovni izziv, predvsem z vidika sozvočja med zahtevami javne funkcije in s tem visoke družbene odgovornosti zavoda na eni strani ter njegovega uspešnega, racionalnega, tržnega, poslovno korektnega in etičnega poslovanja na drugi strani. Dejavnost lekarne je namreč izjemnega pomena za razvoj splošne družbene kondicije prebivalstva in družbe kot celote ter odločilno prispeva h kakovosti in zdravju prebivalcev.

vir: Delo, 17. avgusta 2013

😈


Zajtrk prvakov – 2.

avgust 30, 2013

.

Nedavno sem po dobrih treh desetletjih drugič prebral Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta in bil z njim veliko bolj zadovoljen kot prvič. Z leti in izkušnjami človek nabere za pehar ali dva spominskih zapisov, ki mu ob branju knjig ponujajo veliko več vzporednic in asociacij kot mladostniku.

Na primer ob 19. poglavju, v katerem se Vonnegut pomudi ob razlagi neke slike:

Mary Alice se je smehljala sliki sv. Sebastijana španskega slikarja El Greca. Festivalu jo je posodil Eliot Rosewater, patron Kilgora Trouta. Sv. Sebastijan je bil rimski vojak, ki je živel tisoč sedemsto let pred menoj in Mary Alice in Waynom in Dwaynom in vsemi nami drugimi. Tajno je postal kristjan, ko je bilo krščanstvo protizakonito.
In nekdo ga je zašpecal. Cesar Dioklecijan ga je dal ustreliti lokostrelcem. Slika, ki se ji je Mary Alice smehljala s tako nekritično blaženostjo, je kazala človeško bitje, ki je bilo tako polno puščic, da je bilo podobno ježu.
Nekaj, kar ni slučajno skoraj nihče vedel o sv. Sebastijanu, saj so slikarji radi dajali toliko puščic vanj, je, da je preživel ta pripetljaj. Dejansko si je opomogel.
Hodil je naokrog po Rimu, hvaleč krščanstvo in klevetajoč cesarja, zato so ga drugič obsodili na smrt. S palicami so ga pretepli do smrti.
In tako dalje.

(prevedel Matjaž Šinkovec, izdala Mladinska knjiga leta 1977)

.

Vonnegut je umrl leta 2007 in morda ni kaj dosti poznal velikega brata guglja, s pomočjo katerega bi lahko danes (resda ne popolnoma zanesljivo) izvedel, da El Grecu pripisujejo dve sliki svetega Sebastijana.

Prva je iz poznega 16. stoletja in visoka 191 centimetrov, kar pomeni, da je svetnik na njej upodobljen v naravni velikosti. V njem je videti eno samo puščico. Ta slika naj bi bila shranjena v katedrali španskega mesta Palencia.

Druga slika sv. Sebastijana je z začetka 17. stoletja, skoraj za polovico manjša od prve in jo hranijo v madridskem nacionalnem muzeju El Prado. Na njej sem v svetniku naštel sedem puščic. Je El Greco z leti postal bolj krut?

Katera od teh slik je bila v Vonnegutovi domišljiji (ali pa tudi zares) sredi prejšnjega stoletja v rokah ameriškega bogataša, mi ni znano. Lepo pa je, da sta zdaj obe v svoji domovini in na ogled ljudem, ki jih slikarska umetnost zanima zares ali pa zgolj iz konformistično-turističnih vzgibov.

Mimogrede sem prebral še, da je bil El Greco menda precej petelinast in naj bi izjavil tudi, da bi znal Sikstinsko kapelo poslikati celo bolje kot Michelangelo. Hkrati sem videl še nekaj drugih slikarskih upodobitev tega svetnika, ki so po številu vanj zabodenih puščic še veliko bolj krute. Morda je bila orožarska industrija že sredi prejšnjega tisočletja zelo močna in vsestransko dejavna. Morda so takrat iznašli product placement, ki ga je v zadnjih desetletjih učinkovito sprofanirala predvsem filmska industrija.

.

Legenda o svetem Sebastijanu (po naše svetem Boštjanu) pravi, da so ga verniki sprejeli kot zavetnika pred kugo in zaščitnika umirajočih, železarjev, lončarjev, vrtnarjev, strojarjev, policistov, zaščitnih društev, vojakov, vojnih invalidov in kopalcev vodnjakov.

Iz navedenega bi človek sklepal, da je sveti  Sebastijan pomemben svetnik, ki bo imel vidno mesto v kulturi izrazito katoliškega evropskega naroda, na primer Hrvatov. Vendar sodeč po hrvaški wikipediji ni čisto tako. Opis svetega Sebastijana je skrajno skromen in po obsegu neprimerljiv z veliko izčrpnejšim opisom njegovega delodajalca in krvnika Dioklecijana. Res je, da naj bi bil sveti Sebastijan rojen v sedanji Italiji ali Franciji, Dioklecijan pa v Dalmaciji.

Stotnik cesarske garde, zagrizeni vernik, mučenik in kasnejši zavetnik številnih ljudi je za Hrvate torej tujec. Vojaško redoljubnega in po izbiri svoje rezidence očitno na Dalmacijo navezanega cesarja Dioklecijana pa imajo bolj za svojega.

Vendar verovanje uči, da je tuji svetnik še stoletja po svoji mučeniški smrti verne ljudi varoval pred kugo in poklicnimi tegobami. Domači cesar Dioklecijan pa je v razmajano cesarstvo, na čelo katerega se je povzpel z vojaškim udarom, kot bi temu rekli danes, uvedel nekaj nujnega reda in novo delitev oblasti. S tem mu je sicer podaljšal obstoj, a je kljub temu malo več kot poldrugo stoletje po njegovi smrti povsem razpadlo.

Morda ključna razlika med njima je v nepremičninah. Dioklecijan si je na mestu današnjega Splita dal zgraditi veličastno palačo, katere ostanki so še dandanes impresivni, dajejo mestu močan pečat, privabljajo turiste in tako prinašajo denar.

Verni vojak Sebastijan seveda ni bil imperialen graditelj, ki bi potomcem zapustil palače, ceste ali akvadukte. So mu pa v Trogiru blizu Splita iz velikega strahu pred razsajajočo kugo posvetili ljubko majhno cerkvico z veliko uro. Sodeč po skromni umestitvi na razne turistično-informativne spletne strani ta cerkvica očitno ne velja za eno velikih znamenitosti silno prikupnega starega obalnega mesta.

.

Vidite, v tako čudne obrobne misli me zapelje branje knjig. In napelje na misel, da so dobra dela, čeprav namišljena, ter verska ali ideološka predanost zelo minljive zadeve. Tudi oblast je minljiva in cesarstva prav tako.

Nepremičnine so bolj obstojne. In če so dovolj veličastne in trdne, da skozi stoletja ohranijo neko tržno vrednost, lahko oblastniku, ki jih je dal zgraditi, zagotovijo bolj dolgotrajno slavo in čaščenje kot katero koli dobro delo.

Tako gre to.

.

P.S.: V eseju Draga Jančarja z naslovom Brioni sem prebral, da ima istrska župnija Vodnjan med številnimi mumificiranimi relikvijami (vodnjanskimi mumijami) shranjene tudi posmrtne ostanke svetega Sebastijana. Menda so prepičli, da bi lahko z gotovostjo preverili, koliko puščic se je zabodlo v njegov trup. Več o tem lahko preberete v strokovnem članku, katerega povzetek in povezavo na celoto najdete tukaj.


Zajtrk prvakov – 1.

avgust 23, 2013

.

Med počitnicami sem po dobrih treh desetletjih drugič prebral Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta in bil z njim veliko bolj zadovoljen kot prvič. Z leti in izkušnjami človek nabere za pehar ali dva spominskih zapisov, ki mu ob branju knjig ponujajo veliko več vzporednic in asociacij kot mladostniku.

Na primer ob 1. poglavju, v katerem Vonnegut precej neprizanesljivo opisuje državne simbole svoje domovine: 

 …

■ Poslušajte:

Trout in Hoover sta bila državljana Združenih držav Amerike, države, ki so jo klicali na kratko Amerika. To je bila njihova državna himna, ki je bila čista bedarija, kot toliko tistega, kar naj bi resno jemali:

O, povej, ali lahko vidiš pri zgodnji svetlobi zore,
kaj smo tako ponosno pozdravljali ob zadnjem lesku
somraka,
katerega široke črte in svetle zvezde,
ki skozi tvegano borbo
čez branike smo opazovali, so tako
pogumno vihrale?
In rdeči sij raket, treskanje bomb v zraku,
so dokazovali skozi noč, da je naša
zastava še tam.
O, pove, ali ta z zvezdami posut prapor
še vedno plapola
čez deželo svobodnih in čez dom
pogumnih?

■ V vesoljstvu je bila bilijarda držav, vendar je imela država, ki sta ji pripadala Dwayne Hoover in Kilgore Trout, edina himno, ki je bila žlobudranje, poškropljeno z vprašaji.

 …

Nepriklonljiva zastava je bila krasna in himna in prazni moto niti ne bi bila pomembna, če ne bi šlo za to: mnogo državljanov je bilo tako zapostavljenih in goljufanih in žaljenih, da so si mislili, da so v napačni državi ali celo na napačnem planetu, da je prišlo do neke strašne pomote. Nekam bi bili potolaženi, če bi njihova himna in moto omenjala poštenost ali bratstvo ali up ali srečo, če bi jim nekako izrekla dobrodošlico v družbo in njene nepremičnine.

 …

(prevedel Matjaž Šinkovec, izdala Mladinska knjiga leta 1977)

.

Mislim, da bi moral biti Vonnegut veliko bolj naklonjen kratki in veliko bolj ljudomili in naprednjaški slovenski himni (oziroma kar celotni Prešernovi Zdravljici):

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

.

Ta droben preblisk se mi je zdel tako trivialno zanimiv, da se mi z njim zdi vredno zakrpati zanemarjen blog. Tudi zato, ker na nedavne pobude za spremembo slovenske himne nimam nobenega pametnejšega odgovora in prav nič tehtnejših argumentov od Mirana Hladnika (na ogled tukaj).

In tako naprej.