Dekadentnost kislih kumaric v Delu

avgust 4, 2015

.

Nekoč, ne tako davno, so nas v javnih občilih pogosto seznanjali s časnikarsko modrostjo, da je poletje “čas kislih kumaric”. To je bila žargonska oznaka za po obsegu in vsebinski vrednosti okrnjene časnikarske dosežke v času poletnih počitnic. Ne vem, če zadnje čase na kisle kumarice opozarjajo manj kot nekoč, vsekakor ta prostodušni cehovski izgovor mene ne doseže več. V bistvu imam ob spremljanju domačih občil občutek, da so obdobje kislih kumaric raztegnili čez celo leto.

Kakorkoli že, ko sem pred dnevi zlival žolč na državno agencijo, javni zavod in državni telekom zaradi idiotskega pisanja o več kot dve leti stari podatkovni zbirki Bloomberga, še nisem vedel, kako so pri tej temi svojo novinarsko odličnost dokazali v “osrednjem slovenskem časniku”. Bolje da ne.

Dan po silnem odkritju STA, da naj bi bila Slovenija druga najbolj dekadentna država na svetu, so v Delu tej temi namenili celo zgornjo polovico četrte strani. No, v bistvu le približno šestino, saj sta ostalo zasedli razpredelnica najbolj dekadentnih držav in predvsem velika fotografija mladih, ki posedajo okrog vodne pipe. Ne dvomim, da so pred objavo pridobili soglasje vseh, ki so na fotografiji prepoznavni. *

Če niso, bi Delu kar privoščil nekaj resnih težav. Kajti mene ne bi prav nič navdušilo dejstvo, da je moj ali mojega otroka obraz v časopisu objavljen pod debelim naslovom, ki se razteza čez vseh sedem stolpcev: “Narod je navajen nesrečo utapljati v alkoholu”. Še manj, ker se enako raztegnjen podnaslov glasi: “Dekadenca Zasvojenost z različnimi drogami je posledica, in ne vzrok – Mnogi se v omamo zatekajo, da lažje preživijo“. Čisto mimogrede: na fotografiji nisem našel nobenega sledu v naslovu izpostavljenega alkohola.

Naj omenim, da bi po mojih staroveških merilih v resnem časniku širokega formata pričakoval manjšo fotografijo, da bi bilo dovolj prostora za razpredelnico, ki bi tako lahko obsegala podatke za dvajset in ne le deset “najbolj dekadentnih držav na svetu”. Šele z drugo deseterico se namreč ponuja več zanimivih in zgovornih primerjav.

Najbolj tragikomično pa je, kako sta dekadentno vest STA o stari objavi Bloomberga obdelali nič manj kot dve novinarki Dela (ena specializirana za šolstvo in druga za notranjo politiko). Domačijsko! Kot v spodnjem videu ugotavlja Michael Manske, pri nas velja le tisto, kar se da zrihtati, kar v novinarstvu pomeni, da o še tako sumljivem izhodišču za članek ne razmisliš, ampak pokličeš nekaj strokovnjakov, da ga pokomentirajo. Povedano zapišeš, urediš in – voilà – članek je gotov.

Kako sta to opravili Delovi zapisničarki? Prvi odstavek sta namenili povzetku vesti STA. Sledi nekaj lamentiranja dveh mož, ki se poklicno ukvarjata z zasvojenostjo (tako rekoč živita od nje). Ta del je poskrbel za udaren naslov in podnaslov. V drugi polovici članka sledi za njegov kontekst prav nenavadno razumno razmišljanje tretjega sogovornika, ki je opozoril na problematiko zbiranja in obdelave podatkov in vprašljivo verodostojnost iz njih konstruiranih statističnih resnic.

Zaključek je še najbolj domačijski, saj se v opozarjanju na disfunkcionalnost naših uradov, ki zbirajo razne statistične podatke in jih posredujejo v svet, oh kako prelestno domače, sklicuje na “posameznike, ki že opozarjajo” in “enega od sogovornikov”.

Nobeni od dveh častivrednih novinark se ni zdelo vredno zapisati, da objava Bloomberga, ki je preko STA sprožila to silno samorefleksijo dežele, stara že več kot dve leti. Nevredno se jima je zdelo preveriti domače uradne podatke o porabi cigaret, alkohola in drugih zasvojil v Sloveniji, neumestno vprašati, če sta imela Kebrov protialkoholni in Bručanov protikadilski zakon sploh kakšen vpliv na statistične podatke o prodaji alkohola in cigaret, brez zveze zapisati vire, pri katerih naj bi Bloomberg nabral podatke za svojo “raziskavo”, in potem preveriti, kateri od naših uradov pošilja kakšne podatke tem organizacijam.

Kako gresta skupaj naslov in podnaslov na eni ter osrednji del in zaključek članka na drugi strani, raje pustim pri miru. Naj samo navržem, da bi ga dober profesor in dober urednik vrnila v ponovno obdelavo, na slab dan pa shranila v “okrogel fascikel” pod mizo. Nekoč in nekje.

.

Dve kumari, prav res! Tako grenki, da ne postaneta užitni niti, če ju potopimo v čisti alkoholni ocet.

.

* Fotografija ob spletni objavi članka je druga; na njej ni razpoznavnih obrazov, videti pa je nekaj pločevink piva.

Advertisements

O dekadentnosti državne agencije, javnega zavoda in priveska državnega telekoma

julij 30, 2015

.
Pred dvema dnevoma je v televizijski oddaji Odkrito o RTV Slovenija direktorica TV Slovenija dr. Ljerka Bizilj jedrnato pojasnila vlogo javne televizije in raven, ki naj bi jo ta dosegala (tukaj, okrog 26. minute).

Nacionalni medij se ve, kakšna je njegova vloga. Mora biti kredibilen in hkrati verodostojen. Komercialna televizija je lahko tudi senzacionalistična. To pomeni, da lahko posreduje tudi izkrivljeno resnico. Mi je pač ne bomo in ne smemo.

Le za hip se bom pomudil pri njeni opredelitvi “kredibilen in hkrati verodostojen”. Doslej sem menil, da gre za besedi, ki sta si pomensko tako blizu, da ju najpogosteje nima smisla uporabljati hkrati.

Po starem SSKJ je verodostójen nekdo ali nekaj, komur oziroma čemur velja verjeti, na primer verodostojna priča ali verodostojni podatki.

Besede kredibilen stari SSKJ ne pozna. Pozna pa jo njegova nova, plačljiva, čeprav od davkoplačevalcev že pred izidom plačana izdaja. Tako nas lupi SAZU!

Slovenski pravopis za pridevnik kredibílen pojasni, da označuje človeka, ki je vreden zaupanja.

Toliko o kredibilnosti in verodostojnosti. Zdaj pa preidimo k dekadentnosti.

.

Državna poročevalska agencija STA je danes zgodaj zjutraj v slovenski medijski splet izstrelila članek z na pol idiotsko vsebino in senzacionalističnim naslovom Češka najbolj dekadentna država, Slovenija takoj za njo.

Spletišče kredibilnega javnega zavoda posebnega pomena in posebnih standardov je pisanje državne agencije čez nekaj ur verodostojno povzelo v objavi z naslovom Slovenija razglašena za drugo najbolj dekadentno državo. V rubriko Zanimivosti>Zabava (!?) uvrščen članek je hitro pritegnil dobre pol stotnije komentarjev.

MMC

 

Hitrejši od javnega zavoda so bili prepisovalci (še) državnega telekoma, ki so manj kot uro za STA že objavili članek z naslovom Slovenija, takoj za Češko, najbolj dekadentna država na svetu. V nekaj urah se je povzpel na tretje mesto lestvice najbolj branih, se pohvalil s skoraj 400 fejsbuk všečki in nabral 19 komentarjev. Slovenci mamo se radi.

Siol

 

V tabloidnih Financah, ki so last neke tuje multinacionalke, so to agencijsko “vest” povzeli v telegrafskem slogu in jo pod naslovom Slovenija je druga najbolj dekadentna država potisnili v spletno rubriko kratkih novic Live. Ob tem so se celo potrudili poiskati in dodati povezavo na izvirni prispevek Bloomberga. Za vsak primer, če bi koga zamikalo preveriti, kaj je sprožilo stampedo brezumnega medijskega prepisovanja neumnosti v državnih in javnih občilih.

Očitno lestvice, o kateri so prepisovali agencijske otrobe in slamo, ni niti pogledal, kaj šele poskusil razumeti.

.

Kaj je zares objavil Bloomberg?

Bloomberg je komercialna agencija. Na svoji spletni strani ima rubriko Visual Data: Bloomberg Best (and Worst). V njej objavljajo cel kup bolj ali manj smiselnih razpredelnic z raje bolj kot manj v nebo vpijočimi naslovi. Ena izmed njih je tudi “raziskava“, ki jo je izbrskala državna tiskovna agencija in jo danes zjutraj posredovala šentflorjanskim množičnim občevalcem, da jo po svoji poklicni presoji priobčijo v občilih.

Ste kdaj zasledili jadikovanja in razglabljanja o slabih rezultatih slovenskih najstnikov pri ocenjevanju funkcionalne pismenosti? Očitno je mnogi ne pridobijo niti z dolgimi leti šolanja in študija. Poglejmo.

Bloombergova spletna stran takoj pod naslovom te raziskave ponuja tri možnosti: številčen prikaz, grafičen prikaz in informacije. Kdor klikne na slednje, dobi na vpogled kratko razlago metodologije, vire podatkov in datum zadnje osvežitve podatkov. Ta datum je 9. maj 2013. Danes je 30. julij 2015! STA, se zavedate, da so bili poštni golobi in kočije ter pony express iz ameriških kavbojk veliko hitrejši od vas?

Bloomberg

 

Le kakšno sladostrastje je občutil tisti pri STA, ki je odkril to čudovito staro “raziskavo”, in ko iz nje prepisoval ugotovitve, da smo Čehi in Slovenci najbolj dekadentni v civiliziranem svetu? Res so se STA in njeni odmevi že potrudili pojasniti, da sta Slovenijo v vrh dekadentnosti postavili velika poraba alkohola in cigaret. Ampak nikomur se ni zdelo vredno malo bolj pogledati številke in razmisliti o utežeh posameznih parametrov.

Nikomur se ni zazdelo čudno, da je drugouvrščena Slovenija samo z alkoholom (za dobrih 50 odstotkov), tobakom (za dobrih 130 odstotkov) in igrami na srečo (za dobrih 30 odstotkov) tako gladko posekala velike ZDA (16. mesto), čeprav v slednjih porabijo trikrat toliko amfetaminov, več kot trikrat toliko marihuane, dvainpolkrat toliko kokaina, dvakrat toliko ekstazija in skoraj osemkrat toliko opioidov kot v deželi na sončni strani Alp. Skupno v ZDA porabijo skoraj 3,6-krat toliko raznovrstnih drog kot pri nas in so po Bloombergovi raziskavi drogeraški prvaki. Res pa spijejo manj alkohola in manj kadijo.

Pri vsej tej zadevi je še najbolj dekadentno delovanje državnih informativno-komunikacijskih udov in javnih občil. Kako je že rekla Ljerka Bizilj?

Komercialna televizija je lahko tudi senzacionalistična. To pomeni, da lahko posreduje tudi izkrivljeno resnico. Mi je pač ne bomo in ne smemo.

Aha, ona je govorila o televiziji, ne o MMC RTV SLO in ne o državni STA. Vendar mora vseeno paziti. Pred letom ali dvema so šentflorjanski prepisovalci – med njimi tudi MMC RTV SLO – onstran Atlantika izkopali in povzeli podobno in povsem za lase privlečeno pasjo bombico o “državah, ki najbolj sovražijo ZDA”. Nekaj mesecev kasneje je skrajno uglajeni in poliglotski voditelj večkrat nagrajenih televizijskih Odmevov ameriškega veleposlanika, ki je v oddaji nastopil zaradi ameriškega Dneva neodvisnosti, spraševal, če se mu zdi, da Slovenci res tako sovražimo ZDA.

Spraševal je idiotsko, ker se je zanašal na idiotske konstrukte svojih kolegov, namesto da bi raje sam preveril evidenten idiotizem. Tako to gre.

In to, vidite, je huda dekadenca, ko se senzacionalizem, izkrivljanja in tudi laži tako globoko zažrejo v kolektivno zavest, da tudi tisti z domnevno izostrenim občutkom za te stvari ne ločijo več med zrnjem in plevami.

Naj zaključim s še eno dobro mersko enoto za preverjanje dekadentnosti, ki je v Bloombergovo “raziskavo” niso vključili: število zapornikov na tisoč prebivalcev. Kako se pri tem doseže neznansko dekadenten svetovni rekord, je težko pojasniti bolje od Johna Oliverja v najnovejši oddaji Last Week Tonight. Uživajte.