Dekadentnost kislih kumaric v Delu

avgust 4, 2015

.

Nekoč, ne tako davno, so nas v javnih občilih pogosto seznanjali s časnikarsko modrostjo, da je poletje “čas kislih kumaric”. To je bila žargonska oznaka za po obsegu in vsebinski vrednosti okrnjene časnikarske dosežke v času poletnih počitnic. Ne vem, če zadnje čase na kisle kumarice opozarjajo manj kot nekoč, vsekakor ta prostodušni cehovski izgovor mene ne doseže več. V bistvu imam ob spremljanju domačih občil občutek, da so obdobje kislih kumaric raztegnili čez celo leto.

Kakorkoli že, ko sem pred dnevi zlival žolč na državno agencijo, javni zavod in državni telekom zaradi idiotskega pisanja o več kot dve leti stari podatkovni zbirki Bloomberga, še nisem vedel, kako so pri tej temi svojo novinarsko odličnost dokazali v “osrednjem slovenskem časniku”. Bolje da ne.

Dan po silnem odkritju STA, da naj bi bila Slovenija druga najbolj dekadentna država na svetu, so v Delu tej temi namenili celo zgornjo polovico četrte strani. No, v bistvu le približno šestino, saj sta ostalo zasedli razpredelnica najbolj dekadentnih držav in predvsem velika fotografija mladih, ki posedajo okrog vodne pipe. Ne dvomim, da so pred objavo pridobili soglasje vseh, ki so na fotografiji prepoznavni. *

Če niso, bi Delu kar privoščil nekaj resnih težav. Kajti mene ne bi prav nič navdušilo dejstvo, da je moj ali mojega otroka obraz v časopisu objavljen pod debelim naslovom, ki se razteza čez vseh sedem stolpcev: “Narod je navajen nesrečo utapljati v alkoholu”. Še manj, ker se enako raztegnjen podnaslov glasi: “Dekadenca Zasvojenost z različnimi drogami je posledica, in ne vzrok – Mnogi se v omamo zatekajo, da lažje preživijo“. Čisto mimogrede: na fotografiji nisem našel nobenega sledu v naslovu izpostavljenega alkohola.

Naj omenim, da bi po mojih staroveških merilih v resnem časniku širokega formata pričakoval manjšo fotografijo, da bi bilo dovolj prostora za razpredelnico, ki bi tako lahko obsegala podatke za dvajset in ne le deset “najbolj dekadentnih držav na svetu”. Šele z drugo deseterico se namreč ponuja več zanimivih in zgovornih primerjav.

Najbolj tragikomično pa je, kako sta dekadentno vest STA o stari objavi Bloomberga obdelali nič manj kot dve novinarki Dela (ena specializirana za šolstvo in druga za notranjo politiko). Domačijsko! Kot v spodnjem videu ugotavlja Michael Manske, pri nas velja le tisto, kar se da zrihtati, kar v novinarstvu pomeni, da o še tako sumljivem izhodišču za članek ne razmisliš, ampak pokličeš nekaj strokovnjakov, da ga pokomentirajo. Povedano zapišeš, urediš in – voilà – članek je gotov.

Kako sta to opravili Delovi zapisničarki? Prvi odstavek sta namenili povzetku vesti STA. Sledi nekaj lamentiranja dveh mož, ki se poklicno ukvarjata z zasvojenostjo (tako rekoč živita od nje). Ta del je poskrbel za udaren naslov in podnaslov. V drugi polovici članka sledi za njegov kontekst prav nenavadno razumno razmišljanje tretjega sogovornika, ki je opozoril na problematiko zbiranja in obdelave podatkov in vprašljivo verodostojnost iz njih konstruiranih statističnih resnic.

Zaključek je še najbolj domačijski, saj se v opozarjanju na disfunkcionalnost naših uradov, ki zbirajo razne statistične podatke in jih posredujejo v svet, oh kako prelestno domače, sklicuje na “posameznike, ki že opozarjajo” in “enega od sogovornikov”.

Nobeni od dveh častivrednih novinark se ni zdelo vredno zapisati, da objava Bloomberga, ki je preko STA sprožila to silno samorefleksijo dežele, stara že več kot dve leti. Nevredno se jima je zdelo preveriti domače uradne podatke o porabi cigaret, alkohola in drugih zasvojil v Sloveniji, neumestno vprašati, če sta imela Kebrov protialkoholni in Bručanov protikadilski zakon sploh kakšen vpliv na statistične podatke o prodaji alkohola in cigaret, brez zveze zapisati vire, pri katerih naj bi Bloomberg nabral podatke za svojo “raziskavo”, in potem preveriti, kateri od naših uradov pošilja kakšne podatke tem organizacijam.

Kako gresta skupaj naslov in podnaslov na eni ter osrednji del in zaključek članka na drugi strani, raje pustim pri miru. Naj samo navržem, da bi ga dober profesor in dober urednik vrnila v ponovno obdelavo, na slab dan pa shranila v “okrogel fascikel” pod mizo. Nekoč in nekje.

.

Dve kumari, prav res! Tako grenki, da ne postaneta užitni niti, če ju potopimo v čisti alkoholni ocet.

.

* Fotografija ob spletni objavi članka je druga; na njej ni razpoznavnih obrazov, videti pa je nekaj pločevink piva.

Advertisements

Mediji in državni telekombinat

julij 21, 2015

.

Visoko poletje je, z zelo visokimi temperaturami, zato smo menda sredi visoke sezone dopustov. V veljavi so parlamentarne in sodne počitnice, birokrati delajo dvojno ampak samo v polovični izmeni. Zato bodo omrtvičeni protikorupcijski supervizor poldrugi mesec selili iz začasne privatne (?!) nastanitve v varne nedri državne informatike.

Ampak nekateri tudi v tej vročini in počitniškem razpoloženju trdo delajo. Sestankujejo, usklajujejo, mogoče tudi kaj malega izsiljujejo in za konec še malo odpuščajo. Zaposlene. Ljudi. Mogoče tiste, ki so prav zdaj na dopustu, šefi morajo pa garati zanje. No, namesto njih. No, da bi podjetje zmoglo visoke cilje in svetlo bodočnost doseči tudi brez njih.

Nekoč davno smo za novinarje norčavo govorili, da društvena zbivanja prate perom i kamerom. Danes to praćenje očitno vedno bolj poteka na daljavo, preko računalnika, čigar tipkovnica je čisto izrinila peresa, nalivnike, navadne in kemične svinčnike. Kameram so namenjeni foto termini in bolj malo drugega. Ni denarja, ni časa, so drugi časi… Zdaj ni več pošastnega totalitarizma. Imamo demokracijo.

V tej demokraciji s svobodo izbire in besede se potem zgodi, da vodstvo nacionalnega telekomunikacijskega stebra v peklenski vročini s sindikalisti iz podjetja usklajuje osnovne poteze srednjeročnega načrta odpuščanja. Za zaprtimi vrati, ki pa imajo očitno nekaj luknjic. Skozi eno izmed njih so že včeraj v uredništvo Financ pricurljale informacije ravno pravi čas in v zadostnem obsegu za popoldanski članek. Ne le enega ali dva. Do večera so tri avtorice Financ družno spisale kar tri članke o tem! Železo je treba kovati, dokler ga imaš samo ti, ker imaš očitno v državni firmi dobre vire informacij.

Finance

 

Ostali mediji so korak s prodornimi Financami ujeli šele danes. Ampak kako?! Prebral sem tri članke na to temo. Javni zavod RTVS takoj na začetku sporoča, da bo v dveh letih odpuščenih 450 telekomovcev. Delo v uvodu svojega članka izpostavlja, da bo v treh letih skoraj 600 ljudi ostalo brez telekombinatske službe in dodaja, da nekateri mediji objavljajo še večje številke. Eden teh je Žurnal24, ki že v naslovu udari s številko več kot 1000 delavcev v treh letih in pol. Nekaj sto ljudi in kakšno leto gor ali dol, menda ne bomo drobnjakarski.

Rtvslo

Delo

 

Zurnal24

 

Dnevnik je prav sumljivo tiho. Pri njih na to temo ne najdem ničesar. Najdem pa v soboto objavljen intervju s ponovnim direktorjem Simobila Dejanom Turkom, ki napoveduje odpuščanje do četrtine zaposlenih. Nenavadno je, da je ta intervju dostopen v polnem obsegu, kljub precej strogim omejitvam dostopa za neplačnike, ki pri Dnevniku veljajo nekaj mesecev. Hočem reči, da današnji molk sicer izrazito socialno čutečega Dnevnika v kombinaciji s sobotnim intervjujem v Objektivu lahko razumem tudi kot svojevrsten statement.

Dnevnik

 

Uprava TS in Sindikati pa skrbno varujejo poslovno skrivnost. Pred kom le in zakaj?! Tiho je očitno tudi vlada, njeni ministri in holdingi in agencije. Prav osupljivo je, kako kalna je ta zadeva. Kot največja luža na najbolj prometnem blatnem dvorišču pred jeseniškem plavžem … po hudem nalivu. Zaboga, v govora je o stotinah zaposlenih državnega paradnega konja, v katerega zobovje se je še pred nekaj tedni vtikal vsak s tremi minutami časa in za naprstnik neslanosti. Zaradi mešetarjenja okrog Telekoma Slovenije je odletel obrambni minister, pred parlamentom je protestirala skupina državljanov, mediji so neprenehoma glodali kosti tega ubogega teleta.

Zdaj, v počitniški vročini, ko so sindikalni razgrajači in borci za skupno premoženje očitno na svojih vikendih, bo šlo tole kar nekako mirno mimo nas? Kot po stopljenem maslu. Bi za zabelo še malo drobtinic?

Nazoren prikaz tega, kar se nam dogaja, zgoščen v manj kot minuto je tukaj (tudi ogled celega filma ne bo odveč).

Kutomba!