V zadnjih dveh dneh sem na Dnevnikovem spletišču naletel na primera, ki prav čudovito kažeta na mačehovski odnos dežurnih (spletnih) urednikov do novičarske robe, ki jo z minimalnim vložkom preprodajajo svojim odjemalcem.
Prvi prispevek je o razpisu Eko sklada za celovito prenovo večstanovanjskih stavb. Gre za novico STA, za katero se dežurnemu ali dežurni ni ljubilo niti toliko pobrskati po arhivu, da bi vstavil/a fotografijo večstanovanjske stavbe. Na sliki je namreč notranjost prenovljene Cukrarne!
Medklic: Vem, tudi Cukrarna je bila nekoč večstanovanjska, ampak to je tako kot bi za ilustracijo članka o lakoti v daljni deželi objavili sliko tamkajšnjega debeluha, ki je bil menda nekoč davno tudi sam lačen.
Drugi prispevek je o razpisu Eko sklada za celovito prenovo večstanovanjskih stavb. Gre za članek hišnega avtorja, ki se, odkar je mestna občina Ljubljana to temo lansirala v medije, neutrudno ukvarja s problemom potresne ogroženosti dobrega ducata mestnih stolpnic.
Kot sem nedavno že zapisal, v Dnevniku določene izbrane teme molzejo do onemoglosti. Svoje ali svojega bralstva.
Pomembna razlika med pisanjem o isti temi – dveh razpisih Eko sklada – državne agencije STA in lastnega novinarja je ta, da so k pisanju STA vstavili fotografijo, ki je manj kot simbolična, za domoroden članek pa je Dnevnik našel zelo ustrezno fotografijo dveh problematiziranih stolpnic.
Je to zasluga avtorja, skrbnega »očeta« članka, ki je poskrbel za ustrezno slikovno opremljenost svojega »otroka«? So dežurni uredniki/ce (spletnega?) Dnevnika za novice, ki jih vzamejo od STA, »očimi/mačehe«? Mar imajo zato do njih pregovorno mačehovski odnos?
.
Kontekst vedno pomemben. Zato naj k zgornjima prispevkoma o dveh razpisih vseslovenskega Eko sklada v skupni vrednosti dva milijona evrov za kontekst navedem eno številko iz še enega fenomenalnega dosežka novinarske prodornosti in pronicljivosti.
Občina Škofja Loka je nabavila dva električna »minibusa« s po šestimi sedeži. Poglavitno? Poimenovana sta po Tavčarjevih literarnih likih. Cena? Omenjena je šele na koncu članka, pod strateško blažilnim mednaslovom: 155.672 evrov minus 102 tisočaka nepovratne subvencije (od koga, za kaj?)!
Nepovratna dva milijona za celovito prenovo večstanovanjskih stavb v celi Sloveniji proti 155 tisočakom za dve električni vozilci!?
Seveda bi bilo zaman pričakovati pojasnilo, zakaj sta električna Agata in Jurij v Dnevniku opisana šele konec avgusta in zakaj bosta začela vozili šele septembra, če pa je občina Škofja Loka že 28. maja napovedala njun prihod »letos poleti« in zapis opremila s fotografijo tovornjaka z naloženima Agato in Jurijem. Večina članka je le prepesnitev tri mesece stare občinske objave!
Seveda bi bilo zaman pričakovati pojasnilo, zakaj je prevoz od okolice Milana do Škofje Loke tako počasen.
Seveda bi bilo zaman pričakovati tudi kakšno bolj tehnično pojasnilo o teh »minibusih«, ki sta z dolžino manj kot štiri metre in in širino manj kot 1,4 metra kvečjemu mikrobusa. Standardna širina prostora za jedilno mizo je 60 centimetrov. V tem »minibusu«, če je polno zaseden, ima vsak potnik na voljo le približno 40 centimetrov širine. Gorenjci naj bi bili stiskači, ampak do zdaj sem si njihovo stiskaštvo predstavljal čisto drugače …
Seveda bi bilo zaman pričakovati tudi omembo dobavitelja, ki je brez dvoma transparentno zmagal na javnem razpisu za nakup teh mikrobusov. A o teh vozilcih se mi je nabralo toliko gradiva, da si zasluži poseben zapis.
Ta zgoraj je namenjen le prikazu dveh drobcev iz vsakdanjega mačehovskega urednikovanja in pišmeuhovskega žurnalizma.
Kot danes berem na spletni strani RTVS, kasneje pa odkrijem tudi na delo.si, dnevnik.si in 24ur.com, so iranski cariniki prestregli v Slovenijo namenjeno pošiljko debelih 16 ton tartufov. Zaplenili so jo, ker gre po iranskih črkah zakona za prepovedan ulov.
Očitno so iransko gurmansko novico prvi poobjavili Delovci, za njimi pa po vrsti 24ur.com, dnevnik.si in še rtvslo.si. Najbrž je pohvalno, da v slovenskih uredništvih spremljajo tudi spletišče iranske državne novičarske 24/7 televizije, četudi to zanje verjetno počne kakšen algoritem, agregator ali drugače poimenovana spletna softverska mašinerija.
Malo manj pohvalno se mi zdi, ko po najdbi zaradi umetne inteligence stopi na sceno prava domača naravna inteligenca višje kakovosti, ki zgodbo pretvori v slovenščino, pri tem pa med telefončkanjem iranskih državnih vesti pozabi dodati vsaj kanček lastne dodane vrednosti.
Kaj me je, prekletega dlakocepca, zmotilo tokrat? Dvoje. Šestnajst ton se mi je zazdelo hudičevo veliko za dragocene tartufe ali lepše slovensko gomoljike, še zlasti za pošiljko v Slovenijo. Zelo velika in skrajno nenatančna se mi je zdela tudi ocena vrednosti. Če 90 milijonov evrov delim s 16 tisoč, dobim ceno 5.625 evrov na kilogram!
Gomoljike so res drage, ampak sodeč po medijski objavi izpred slabih štirih let so tudi v slabi sezoni izbrane istrske bele gomoljike dosegale ceno okrog pet tisočakov na kilogram. S podobno navedbo tržnih cen zaključijo tudi članek v Delu.
»Cena za kilogram črnih tartufov se vrti okoli 200 do 300 evrov, medtem ko lahko beli tartufi dosegajo tudi do 5000 evrov za kilogram.«
A takšne cene niso dosegale vse bele gomoljike, ne vsako leto in to ni bila cena za več ton naenkrat. Poleg tega je sezona belih gomoljik sredi jeseni (v Istri oktobra in novembra), iranska zaplemba pa naj bi bila te dni, torej avgusta. Pred belimi so na trgu črne gomoljike, ki so večje, manj aromatične, zato manj cenjene in veliko cenejše od belih.
Katere tartufe, kakšne gomoljike so torej zaplenili iranski cariniki? To ne piše nikjer. Video posnetek iranske TV je preslab, da bi lahko laik prepoznal vrsto tartufov v škatlah. Videti je le, da so precej veliki, podobni črnim.
V uredništvih Dela in 24ur so članek ilustrirali tako, da so iz lastnega arhiva (Delo) oziroma spletne foto-tržnice (24ur) vzeli fotografiji črnih, cenejših gomoljik. Prvi so napisali, kateri tartufi so na sliki, drugi pa le, da je fotografija »simbolna«. Očitno za 24urnike/ce znesek 90 milijonov evrov ni dovolj simbolen, zato so mu prilepili še iz neke temne odprtine privlečen pridevnik »rekordnih«. Gre za Guinnessov rekord? Koliko je znašal prejšnji? Itn.
Iz te uborne ilustracijske simbolike na svoj način izstopa RTVS, kjer so nad vstavljenim prispevkom iz TV Dnevnika objavili fotografijo, za katero močno sumim, da prikazuje naš domači beli tartuf (ker »Foto: TV Koper-Capodistria«). Vendar je pomembno to, da podpis pod to sliko napelje na sled, ki vodi do pet mesecev starega članka o iraških puščavskih tartufih, ki so ga v MMC povzeli po poročilu agencije Reuters. Od tam so vzeli (v kontekstu najverjetneje le simbolično) fotografijo s podpisom, povsem pa prezrli vsebinski del tistega članka. V »kopiraj-prilepi« novičarstvu za kaj takega ni časa …
Velika škoda, saj tam piše, o puščavskih tartufih, ki na jugu Iraka dozorijo zgodaj spomladi, so manj intenzivnega okusa, a veliko zajetnejši od naših belih gomoljik, predvsem pa so neprimerno cenejši. Po Reutersu so na pragu letošnje pomladi v južnem Iraku nabiralcem prinesli dobrih sedem (verjetno ameriških) dolarjev za kilogram. Po drugem viru cena puščavskih tartufov na tržnicah v Iraku in Kuvajtu znaša od 3 do 30 dolarjev za funt (to je slabega pol kilograma), v Savdski Arabiji pa seže do 84 dolarjev za funt.
Nekako se mi zdi, da gre v primeru zaseženih iranskih tartufov za isto ali podobno vrsto. Če to drži, so očitno iranske državne oblasti vrednost obmejnega plena zelo močno napihnile. To je od oblastnih služb možno pričakovati, še posebno v primerih negotovih režimov, ki za svoje dokazovanje rabijo čim večje uspehe. Bolje to kot represija …
Nekako je tudi možno pričakovati, da so slovenski novičarji to vest povsem nekritično bliskovito prepisali, objavili in oddrveli proti naslednjim zmagam svoje novinarske pronicljivosti. Žal je ta prepogosto le simbolična, kar primerno ilustrira pogosta raba simbolnih fotografij.
Zdaj pa naj vsi eksploatirani medijski delavci ob tekočem traku serijskega šraufanja novic in njihovi anomični odjemalci za trenutek odložijo svoje delo in si ogledajo teh nekaj zgodovinskih kadrov izpred 85 let.
Začnem brati članek, ki obeta zanimivo poljudno branje, a že iz uvoda ugotovim, da je tako skrajno nemarno sestavljen, da bi si brez milosti zaslužil šekspirjansko usodo kačjega jajca. Ko ugotovim še, da nikjer ni naveden noben vir, in vidim, da je pod dvema fotografijama navedeno »Foto: youtube«, je neusmiljena sodba potrjena tudi na drugi stopnji.
.
Naj grem kar po vrsti, z navajanjem odebeljenih napak, zmot in čistih neumnosti.
Ilha da Queimada Grande ali Kačji otok se ne imenuje tako brez razloga. Ta srhljivi brazilski otok je dom ene najsmrtonosnejših kač na svetu, katere strup praktično raztopi človeško meso. Otok je oddaljen 32 kilometrov od obale Sao Paula. Ocenjuje se, da je na njem približno 4000 teh kač, ki se prehranjujejo predvsem s pticami.
Prva poved ustvari vtis, da ime otoka v portugalščini pomeni (Veliki) Kačji otok, kar ni res. Queimada je požar, požig makije ali gozda, torej gre za veliki požgani otok.
Strup najbrž ne topi ničesar. Med mnogimi resnimi posledicami strupenih kačjih ugrizov (tudi te vrste gadov) je navedena nekroza, to je odmrtje tkiva. Fotografije so zelo nazorne. Topljenje človeškega mesa je bržkone otročja govorica, besednjak senzacionalističnih medijskih kričačev.
Otok je oddaljen približno 32-33 kilometrov od najbližje točke na morski obali zvezne države Sao Paulo. Velemesto Sao Paulo nima morske obale. Za najširši krog bralstva je pri takih stvareh potrebna jasnost in natančnost.
Otok, ki se ga je prijelo ime Kačji otok, leži dobrih 40 kilometrov od obale Brazilije. Tamkajšnje oblasti so zaradi velike nevarnosti, ki jo predstavljajo kače, celo zakonsko prepovedale obisk Kačjega otoka. Na njem namreč živijo zlate harpunaste strupenjače iz vrste gadov, ki veljajo za ene najbolj strupenih kač na svetu; na 0,09 kvadratnega metra živi ena smrtonosna kača. Ugriz te kače človeka ubije v eni uri. Števila strupenjač ni mogoče natančno določiti, vendar naj bi jih na otoku živelo od 2000 do 4000.
A obala Brazilije ni obala Sao Paula? Je brazilska bolj oddaljena?! Koliko torej, 32 ali 40 kilometrov?
Oblasti so obisk otoka prepovedale tudi za zaščito endemičnih kač, ki so zaradi majhnega habitata uvrščene med ogrožene vrste.
Zlate harpunaste strupenjače je nek rokohitrski prevod brez ustrezne preveritve. Veliko bolj verodostojno se zdi poimenovanje zlata suličarka ali otoška jararaca ali kar lepo latinsko Bothrops insularis.
Če bi res na vsaki slabi desetini kvadratnega metra otoka živela kača, ki je dolga slab meter, bi po celem otoku ležale ena ob drugi samo deset centimetrov narazen. In pri takšni gostoti bi na 430.000 kvadratnih metrov velikem otoku živelo približno 4,5 milijona kač, ne od dva do štiri tisoč! Osnove računstva …
Otok je nenaseljen vse od 19. stoletja, ko naj bi na njem postavili tudi svetilnik. In prav njegovi prebivalci naj bi bili zadnji otočani, ki so se z otoka odselili v poznih 20. letih minulega stoletja. Pregnale naj bi jih kače, ki so se skozi okno splazile v svetilnik in ubile družino oskrbnika svetilnika. Leta kasneje naj bi ribiča, ki sta zašla preblizu otoka, po nekaj dneh v njunem čolnu našli mrtva. Ker je nevarno stopiti na otok, je brazilska vlada strogo prepovedala obisk z eno izjemo – vsakih nekaj let dovolijo na otok stopiti znanstvenikom in biologom, ki proučujejo kače. Vse druge, ki poskušajo priti na otok, brazilska vlada kaznuje z visokimi globami. V preteklosti je tudi bilo nekaj poskusov iztrebljanja kač z otoka s sežiganjem celotnega otoka, vendar jim to ni uspelo. Divji lovci občasno pridejo na otok lovit zlate kače, ene najsmrtonosnejših kač na svetu, katerih strup praktično raztopi človeško meso in katerih cena na črnem trgu doseže neverjetnih 30.000 dolarjev. Farmacevtska industrija namreč meni, da se njihov smrtonosni toksin lahko uporablja pri zdravljenju bolezni srca, krvnih strdkov ali celo kot zdravilo za raka.
Če je otok nenaseljen že od 19. stoletja, ste porodita dve vprašanji. Je bil prej poseljen in kaj je bilo takrat s kačami? Kako so se ljudje z otoka odselili v poznih 20. letih 20. stoletja, če je bil že v stoletju pred tem (19.) nenaseljen?!
Avtorica tega sračjega gnezda ne razločuje, kaj je legenda, kaj mit, kaj verodostojen vir in kakšna je dobro sestavljena zgodba. Če je slike pobrala z Youtuba, si je menda tam ogledala vsaj enega od dokumentarcev o Kačjem otoku (Vice, Nat Geo, 60 Minutes Australia, Xinhua). In če si ga je, je lahko videla, kako majhen, ozek je stolp svetilnika in da v njegovi bližini ni videti nobenih ostankov hiše. To navaja na misel, da gre pri zgodbi o svetilničarjevi družini za vsaj delni mit. Mogoče je tam bival vojaške askeze vajeni svetilničar. Podobno mitološka se mi zdita skrivnostno umrla ribiča.
Po nevednosti avtorice sklepam, da si nobenega od dokumentarcev o tem otoku ni pozorno ogledala, zato seveda ne ve, ali pa ni razumela, da brazilska vojaška mornarica skrbi za delovanje svetilnika tako, da ga pregleda vsaj enkrat letno, zamenja akumulatorje, odpravi okvare ipd. Pa tudi znanstveniki, novinarji in snemalci prihajajo na otok veliko pogosteje kot vsakih nekaj let.
Zakaj bi bilo 30.000 dolarjev neverjetnih? Ker drugje navajajo zneske od 10 do 30 tisoč dolarjev? Ker po branju več virov vsaj meni ni več jasno, ali gre sploh za ameriške dolarje ali pač za brazilske reale, ki imajo oznako R$ (primer v članku BBC v portugalščini). Vrednost 30 tisoč brazilskih realov je okrog 5.600 ameriških dolarjev. Bolj verjetno? Manj neverjetno?
Farmacevtska industrija ne samo meni, ampak tudi že nekaj časa trži zdravilno učinkovino kaptopril, ki so jo razvili na podlagi raziskav strupa južnoameriške suličarke jararaca. Na podlagi strupa zlate suličarke naj bi razvijali zdravilno učinkovino Evasin z manj stranskimi učinki od kaptoprila.
Kot pri vsaki skrivnosti tudi okoli Kačjega otoka krožijo različne legende, tudi o zakopanem zakladu. Po eni od legend naj bi sir Thomas Cavendish, slavni angleški raziskovalec iz 16. stoletja, svoj plen, da bi ga zaščitil pred preganjalci, skril pred potovanjem nekje v bližini brazilske obale. Zaklad ni bil nikoli najden in domneva se, da ga je skril prav na Kačjem otoku in da zaklad še čaka na svojega lastnika. Pred nekaj leti je Discovery Channel objavil poročilo svoje ekipe, ki je ena redkih, ki so jim oblasti dovolile približati se otoku, o tem, da se na otoku morda skriva zaklad Inkov. In prav tovrstna poročanja so dodaten razlog, da je brazilska vlada oziroma njena mornarica ves čas na preži, da kdo ne pride na otok. Lovcev na izgubljene zaklade je namreč veliko in danes raziskujejo, kje bi lahko našli starodavne dragocenosti in izropano bogastvo, ki so ga skrili pirati.
Po tistem, kar mi je uspelo fragmentarno videti na spletu, je (brazilski?) Discovery Channel posnel nekakšen reality show iskanja zaklada ob obali otoka. Videti je bilo kot inscenacija iger za odrasle otroke … to velja tako za udeležence kot za ciljno občinstvo.
So krivi pirati?
In če razlog za prevlado kač na otoku mnogi pripisujejo piratom, ki so po legendi kače naselili na otok, da bi ščitile njihove zaklade, je resnica veliko manj pustolovsko obarvana. Strupenjače so se na otoku znašle zaradi naraščanja morske gladine. Kačji otok je bil nekoč del celine, pred 10.000 leti, ko se je morska gladina dvignila, pa ga je morje spremenilo v otok. Nekatere živali so tako ostale izolirane na otoku, čemur so se skozi leta tudi prilagodile. Zlate harpunaste strupenjače so na otoku lahko lovile le ptice, zato se je skozi leta njihov strup močno okrepil. Ker pa so se plenilcem prilagodile tudi otoške ptice, kače lovijo večinoma ptice, ki se na otoku ustavijo za počitek ali da poiščejo hrano.
Pirati so, seveda. In zakladi. Menda povsod omenjajo ločitev otoka pred 11.000 leti, ampak kaj bi teh deset odstotkov gor ali dol. V primerjavi z ostalim zgoraj (in spodaj) gre za pravo malenkost!
Skratka, gre za članek, ki je na ravni nekoč revije Hopla, zdaj pa jutjuberskih lepih afen.
Kako je lahko turistična destinacija otok, na katerega je dostop prepovedan, je jasno samo kršiteljem zakonov in piscu takšnih puhlic. In škoda, da novinarka Dnevnika ne bere Dnevnika, ker sicer ne bi avgusta 2021 napisala, da je otok Queimada Grande nenaseljen, če pa je njen kolega dobre tri mesece prej zatrdil, da na njem živi nekaj ljudi.
Jajca, kačja jajca, kamorkoli pogledam …
A če jih ne bi bilo, ne bi preverjal objavljenih slaboumnosti in prav zaradi tega morda nikdar ne bi izvedel, da imajo tudi Kitajci svoj kačji otok, Šedao, ki je menda poseljen s svojo endemično vrsto kač iz družine gadov še bolj na gosto kot otok Queimada Grande.
Najprej sem jo videl na spletni strani Dnevnika. Novico o streljanju s plinsko pištolo, oziroma o pravi drami na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Uradno gre za Trubarjevo cesto, kar očitno ve tisti, ki je pisal podpis pod sliko. Da ozko in z nizkimi stavbami obdano starinsko mestno ulico še v tretjem tisočletju imenujejo cesta je svojevrsten anahronizem.
Novica je bila po obsegu in vsebini le novička, a so ji dvignili status in razširili s fotografijo, ki je deklarirano simbolična. Dobre tri ure kasneje so novičko dopolnili z novimi podatki, kar je razvidno samo iz ure objave. Nobenega pojasnila o dopolnitvi, spremembi … kdor je prebral prvi medijski polizdelek, je čisto sam kriv, če popoldan njegov sosed o zadevi ve več od njega – pa čeprav sta o njej oba brala v Dnevniku!
Nikjer tudi ni pojasnjeno, v čem je simboličnost fotografije. Gre za naključni del Trubarjeve, ki ni tisti, na katerem se je prejšnje popoldne odvila drama? Gre za podobo prizorišča drame, a ne med njenim dogajanjem? Gre za kar neko ulico v kar nekem mestu? Zakaj je ta simbolična podoba nekega dela neke ulice pomembna za bralke in bralce Dnevnika?
Zato vendar, da bodo častivredni novinarji in uredniki zmedli tiste zveste naročnike in naročnice, ki vsak dan spremljajo dogodke pri nas in v svetu v spletni izdaji Dnevnika, naslednje jutro pa se lotijo še Dnevnika na papirju. Ker v petek je bila simbolična podoba ob novici o drami na Trubarjevi v papirni obliki čisto drugačna.
Ob tej sličici na papirju nič ne piše, kje in kdaj je bila posneta, ali je le simbolična ali pristen fotoreporterski dokument nekega kraja in časa. Tam je, stisnjena v novico o nasilniški drami, majhna kot znamka, domnevna pričevalka nečesa. Domnevam, da je večina bralstva Dnevnika že precej v letih in podrobnosti fotografijice, kolikor so sploh vidne, lahko razbere le z močnimi očali ali lupo. Zato jim bom prizor prevedel v besedilo.
Na sliki je del Trubarjeve ceste/ulice vzhodno od križišča z Resljevo cesto, torej dobrih sto metrov oddaljen od dela na prvi fotografiji (zgoraj), ki je posneta na izteku Prečne ulice v Trubarjevo. Na fotografiji je v ospredju videti avtomobil mestnega redarstva, zadaj pa policijski kombi in policijski osebni avtomobil.
Nizka stavba, ob kateri sta policijski vozili, je na južni strani, zato nam kratke sence vozil povedo, da je posnetek nastal sredi poletnega sončnega dneva. Ker v novici piše, da se je drama odvijala pozno popoldan oziroma zgodaj zvečer, lahko brez posebnih zadržkov sklepamo, da fotografijica ne prikazuje post-dramske intervencije državnih in mestnih organov reda in miru. Več kot očitno gre za (še en) arhivski posnetek, ki je v danem kontekstu zgolj in nič več kot simboličen.
Dejstvo je, da nobena verzija novice z različnima simboličnima fotografijama ne odgovori KJE natančno se je drama zgodila. Paradoksalno je uredništvo Dnevnika od obeh prikazanih delov Trubarjeve oddaljeno le dva poštena lučaja. Kar se precej bogato odraža v njegovi vsebini – kadar manjka postreženih tem, jih poiščejo kar na Trubarjevi. Če ni drugega, vedno znova pride prav hišna eminenca Dušan Cunjak (2013, 2016, 2018*, 2019, 2020).
Tako je to s slikovnim simbolizmom in simboličnimi fotografijami: v sicer spokojno in harmonično družbo vnašajo prepir in razdor. Ker eni bralci dnevnik.si v bifeju trdijo, da so brali o streljanju pred Cunjakovim srbsko-slovenskim antikvarnim društvom, drugi pa, da so v Dnevniku lepo videli sliko policije lokalom Foto Pauli, kar pomeni, da se je drama odvila tam.
Vse skupaj pa je zgolj in samo simbolično …
.
* V popolnoma objektivni, neodvisno pošteni in transparentni predvolilni anketi o dveh ljubljanskih županskih kandidatih leta 2018 pri nobeni anketirani osebi ni zapisano njeno širše ozadje. Kot da sta za objektivno obveščanje javnosti bistveni fotografija in starost! Cunjak je v Dnevniku samoumevno vsenavzoč, ena oseba ima dodatek “upokojenka”, ostali štirje pa so očitno brez poklica, politične in interesne pripadnosti.
Ampak: Matic Mlakar je v vodstvu SDM (podmladku SDS), Žiga Oven je dolgoletni četrtni funkcionar Liste Zorana Jankovića, Ida Medved je mestna svetnica SDS, Mojca Lozej je že četrti mandat mestna svetnica Liste Zorana Jankovića, članica in namestnica predsednice v različnih nadzornih svetih javnih podjetij in stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana. Tako poroča Dnevnik!
Poglejte, na primer, spor o belgijskem strogem spoštovanju načel preprečevanja nepotrebnega trpljenja živali – tudi pri ubijanju. Zaradi tega imajo predpisano, da je treba pred vsakim zakolom, tudi obrednim, žival reverzibilno omamiti (z električnim tokom), čemur se judovske in muslimanske verske organizacije upirajo in so zadevo prignale vse do Sodišča Evropske unije.
To je decembra lani razsodilo v duhu proste trgovine: država članica lahko predpiše strožje pogoje za ubijanje živali, če ne prepove ali ovira uvoza in prodaje mesa z vso obredno krutostjo zaklanih živali iz drugih držav članic. Oskrba vernikov torej ne sme biti motena. Tudi obredno klanje je dovoljeno, vendar ne v njegovi polni krutosti. Ta razsodba je bila tako strašna krivica, da je ameriško-judovska organizacija Anti-Defamation League nemudoma objavila sporočilo o svoji globoki vznemirjenosti in zaskrbljenosti ter ga objavila v kategoriji »Antisemitism globally«!
Danes pa v Večeru in (poobjavljeno) v Dnevniku vidim namigovanja brez konkretnega demantija, da naj bi Janša nekim rabinom obljubil ukinitev prepovedi obrednega klanja v Sloveniji.
Vera in politika: Je Janša rabinom obljubil neustavne rešitve? Janez Janša v Strasbourgu ob prejemu nagrade za izkazano prijateljstvo do judovske skupnosti in Izraela. Predsednik vlade naj bi bil francoskim rabinom obljubil, da bo Slovenija odpravila prepoved obrednega zakola živali in obrezovanja moških iz nemedicinskih razlogov. V Janševem kabinetu tega niso kategorično zanikali.
Ob tem pa po Dnevniku še vedno ni prav nič jasno, kaj se dogaja v domači prašičereji, ki daje strogo nadzorovano domače meso in domače mesne izdelke višje kakovosti. Aktivisti grozijo, državne službe molčijo, neposvečene oči pa nimajo dostopa onstran skrivenčenih vrat vegaste prašičje farme …
Berem Dnevnik in postajam slabe volje. Po Dnevniku je cela drama, ker je v domovih starejših občanov zdaj menda zapovedano za pol manj odpiranja oken kot lani. In to bo starostnike ugonobilo.
Ne bo jih ugonobilo pomanjkanje oskrbnega osebja. Ne bo jih ugonobil menda še vedno precej velik delež necepljenega oskrbnega osebja. Ne bo jih ugonobil zimski mraz med pogostim odpiranjem oken. Ne bodo jih ugonobili necepljeni in premalo skrbni obiskovalci. Ugonobila jih bo neka direktiva, ki se je v domovih itak niso držali, ker je neživljenjska.
Vem, kaj mi boste očitali, ampak na podlagi izkušenj si upam soditi po naslovu in uvodnem odstavku. V Dnevniku določene teme molzejo do onemoglosti.
Gre za časnik, ki je prvi in skoraj edini dan z malo bolj izpraznjenimi trgovskimi policami sredi marca lani ob začetku epidemije unovčil s to bombastično naslovnico.
Bravo, butasto politikantski senzacionalizem!
.
Berem naprej in sem še bolj slabe volje. Razumem, da se jim je glede na naravo časnika zdelo vredno objaviti polovično vest – že dve uri po padcu otroka skozi okno. Očitno ima Dnevnik pač bralstvo, ki je kronično odvisno od črne kronike, četudi polovičarske.
Ne razumem pa, zakaj za vraga je bilo treba ihtavo objavo treh vrstic vsebine (vse ostalo je ponavljanje in prazna slama) opremiti z dolgočasno, ne ravno uspelo fotografijo vojaškega helikopterja. So mar ocenili, da si njihovo bralstvo ne zmore predstavljati navedbe »so ga s helikopterjem Slovenske vojske prepeljali v UKC Ljubljana«? Mogoče pa Dnevnikovci menijo, da nimajo več bralcev ampak samo še gledalce …
.
Berem naprej in me ne preseneti niti naslov članka, kaj šele v njem objavljena fotografija.
Preseneti me, ko dolgovezni odstavek, ki ne pove ničesar res pomembnega, preberem do konca.
Kot so v pismu, ki so ga v vednost posredovali tudi premierju Janezu Janši, gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku, zdravstvenemu ministru Janezu Poklukarju, direktorju Turistično gostinske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije Fedji Pobegajlu ter predsedniku sekcije za gostinstvo in turizem pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) Blažu Cvaru, zapisali v sindikatu, se čutijo odgovorne, da zaščitijo delavce v gostinstvu in turizmu.
Kako Dnevnik ve, kaj piše v pismu sindikata, in komu vse so ga poslali, če ni med naslovniki? Aja, gre za vest STA! No, in kako to vedo v STA? Vedo zato, ker je sindikat poslal odprto pismo!
Sindikat je to odprto pismo (!) poslal tudi sredstvom javnega obveščanja ter članicam in članom SGIT Slovenije, v novici našteti četverici pa samo v vednost. Razlika je kar pomembna, navedeni red naslovnikov pa verjetno skrbno premišljen.
Začelo se je v ponedeljek dopoldan, ko sem na spletni strani rtvslo.si bral poročilo o beloruski vojaški ugrabitvi potniškega letala in zaman skušal najti podatek, KDAJ se je ta drama zgodila.
Kot vir članka je na drugem mestu navedena STA, vendar izkušnje učijo, da v javnem zavodu poročanju STA radi dodajo še druge informacije, ki jih najdejo v drugih spletnih virih. Zato sem vrgel oko na spletno stran državne agencije v oblastno povzročenem hiranju. Po pričakovanjih sem lahko videl le uvodni odstavek članka. Čas incidenta v njem ni omenjen.
Lahko, da je navedba datuma/časa skrita v nadaljevanju članka, a zanimivo, da je STA nedavno v prvem poročilu o nekem drugem dogodku čas dogodka navedla takoj na začetku članka: »Danes okoli 21. ure …«
Večina slovenskih spletnih medijev udarne vesti STA prenaša po načelu kopiraj-prilepi in se potrudi le z iskanjem »svoje« dodatne opreme: fotografij, video posnetkov in objav na družbenih omrežjih. Zato so spodaj naštete strani (s povezavami na objave) zelo verjetno verno odtisnile agencijski izvirnik. Ko to pišem, namreč ni nikjer navedeno, kdaj je letalo vzletelo, kdaj so ga prestregli, ga prizemljili in kdaj spustili na prostost. Sedma sila je, v nasprotju s pra-kanoni svojega poklica (poslanstva?!), povsem zanemarila četrto dimenzijo. Ni nihče prebral, preden je kopiral? Se nihče, ki je prebral, ni vprašal, le kdaj, za vraga …
Indikativno za krasne nove čase je tudi to, da je v članku navedenih veliko prvih odzivov raznih strani na časovno neopredeljen dogodek. Namesto faktografskega prvega poročila o samem incidentu, ki bi podal odgovore vsaj na večino K-jev (kdo, kaj, kje, kdaj, kako in zakaj), so v isti skledi že postreženi odzivi o njem. Namesto predjedi oziroma juhe pomanjkljivo začinjena enolončnica. Štejejo torej mnenja in ne dejstva?!
Ker pa se mi ne zdi prav, da bi vso krivdo zvalil na rojake in rojakinje, sem pogledal še v inozemstvo. Na strani BBC, na katero se sklicuje RTVS, sem našel podobno pomanjkljiv članek, ki ga v prvotni obliki žal ne najdem več. V svetli tradiciji novodobnega spletnega žurnalizma je spletni »prvi odtis zgodovine« silno fluidna zadeva, ki se bolj ali manj sledljivo lahko spreminja iz ure v uro, iz dneva v dan. Sprotna revizija prvega odtisa zgodovine torej. Potem pa vedi, kaj je bilo res prej in kaj drži zdaj, ker jutri bo lahko spet vse drugače!
Ponekod prvega odtisa zgodovine ne dopolnjujejo tako zagnano, zato menim, da članka na spletnih straneh Irish Times in Al Džezire, ki v času, ko to pišem, prav tako nimata navedenega datuma in časa incidenta, odraža medijsko stanje tistega hipa.
V primerih takšnih dogodkov vse agencije in mediji mrzlično iščejo zrna informacij, jih zbirajo, zapisujejo, prepisujejo in objavljajo, zato je bila STA s svojimi odjemalci zelo verjetno ena od mnogih žrtev tovrstne mrzlice. Kar pa ne pomeni, da se dobaviteljem STA, njenim novinarjem in njenim domačim odjemalcem ni treba vprašati, kakšen žurnalizem se gredo, če nihče ne opazi, da prepisuje in prenaša informacije, v katerih manjka ena od bistvenih sestavin. Kot da je danes pomembnejše po medmrežju loviti vse mogoče odzive in svojo zgodbo plesti iz tvitov, kot pa poročati o pustih dejstvih. Je to nova normalnost? Bo KDAJ bolje?
.
Če sodim po drugem polu medijskega prostora te male dežele z izrazito bipolarno motnjo, je upanje bolj klavrno. Verjetno najvidnejši eksponent novega, uravnoteženega žurnalizma in pristne resnicoljubnosti, Nova24TV, se je letalski zgodbi iz Minska posvetil na sebi lasten, absolutno resnicoljuben in najširše informativen način.
Šele v ponedeljek dopoldan so objavili članek o incidentu, ki pa ni poročilo o njem, ampak sta njegova naslov in bistveni del vsebine posvečena temu, da »slovenski osrednji mediji« med prvimi odzivi na incident niso navedli izjave našega ministrstva za zunanje zadeve. Ta je tako zelo pomembna, da je v članku citirana kar dvakrat, slabo prevedena in obakrat z istim zatipkom – prostati.
“Danes je zaradi Belorusije moralo v Minsku na silo prostati letalo družbe Ryanair, aretirali pa so Romana Protasevicha, novinarja, aktivista in tesnega sodelavca Tsihanouskaye. To je absolutno nesprejemljivo. Slovenija zahteva takojšnjo izpustitev potnikov ter neodvisno mednarodno preiskavo,” so sporočili s slovenskega zunanjega ministrstva.
Ob tem, da je iz izjave MZZ razviden čas incidenta v Belorusiji, manjka navedba časa in načina objave izjave MZZ. Med uradnimi novicami MZZ je ni, našel pa sem tvit »Slovenian MFA« v angleščini, ki ima naveden datum 23. maj, 17:49. Zakaj so na nova24tv.si objavili le užaljenega Logarja tvitersko tožbo in ne tudi izvirnega tvita MZZ (the day after)? Kdo ve …
Zgodaj popoldan je isti portal dokazal, da lahko preseže sam sebe in tudi večino drugih, ko je objavil breitbarsko analizo o domnevni »zadregi« Aleksandra Čeferina, (osrednjih) medijev in drugih kroničnih osumljencev portala absolutne resnice ob zapletu v Minsku.
Naj se vrnem k bolečini ministra Logarja. Pustimo zdaj nerodnost, da bi je provladni (uravnotežen) Siol, ki je pridno objavil tvit MZZ (in mnoge druge) v angleščini, v povzetek poročila STA pozabil dodati manjkajoči podatek »kdaj« in da navaja dva različna podatka o številu potnikov.
To so le malenkosti, važno je objavljanje ministrskih tvitov v tujem jeziku. Pustimo tudi malenkost, da na proprovladni nova24tv.si v nedeljo očitno niso objavili ničesar o incidentu v Minsku in seveda tudi ne o vladnem odzivu nanj. To je menda v redu. Zadevi, ki je v nedeljo na noge spravila vesoljno politično, diplomatsko in medijsko srenjo, so se posvetili šele v ponedeljek, slabo uro po tvitu ministra Logarja.
Verjamem v primerjave, zato sem pogledal, kako se je na belorusko ugrabitev civilnega letala odzvalo poljsko zunanje ministrstvo, v nedeljo 23. maja, na istem tviterju. Posredovalo je tvita zunanjega ministra (objavljen ob 18:03) in predsednika vlade (objavljen ob 17:20), pozno zvečer (ob 23:35) pa je tvitnilo še povezavo na uradno izjavo na svoji spletni strani. Ponavljam: uradno izjavo ministrstva za zunanje zadeve na uradni spletni strani! To daje vtis resnosti.
Da imamo zunanjega ministra, ki uporablja metodo »zrcalce, zrcalce medijsko povej, kdo najhitrejši, najboljši v deželi je tej«, je pač rezultat čudnih silnic v deželnem političnem hlevu, kar lahko prihodnje volitve spremenijo ali pač ne. Takšna je cena demokratične ureditve in izbire oblastnikov z občasnim glasovanjem.
Če pa bo medijska podoba te dežele vedno bolj krojena po postavah Nova24TV in njenih klonov, se nam, bogpomagaj, črno piše. Zato sem hvaležen za STA, RTVS in še koga. Kakršnikoli že so, jih je vsaj vredno (in treba) kritizirati. Tista druga, zaplotniška stran pa je pod vsako kritiko.
Le kdo pri nas bi si želel nacionalno novičarsko agencijo, kakršna je Belta …
V uredništvu spletne strani dnevnik.si smo prejeli pritožbo bralke, ki je užaljena, ker smo o spletnem predvajanju zanimivega filma in sejmu akademske literature poročali, ko sta že minila. Njej in ostalemu cenjenemu bralstvu tukaj pojasnjujemo, da smo poročali pravočasno. Resda pa so naši uredniški škrati šarili po vsebini člankov in za enega tudi uporabili svoj zloglasni časovni stroj.
Naj začnemo s kulturo. Članka o premieri filma Zlo ne obstaja, ki je bila v Kinodvoru v četrtek zvečer, v tiskanem Dnevniku nismo mogli objaviti že v petek, ker je bil ta v času premiere že tako rekoč v tisku. Čas spletnih objav praviloma usklajujemo s tiskanim časnikom. Torej bi bil članek lahko objavljen kvečjemu v soboto, vendar je skoraj celo kulturno stran že zasedel članek o otvoritvi beneškega bienala arhitekture, ki je potekala istega dne. Zato je počakal na ponedeljek.
V članku je žal napaka, da si je film na spletu možno ogledati »do« 20. maja, za katero se iskreno opravičujemo. V resnici si ga je možno ogledati »od« 20. maja, kar je pravzaprav logično, če je bila 20. maja njegova premiera. Zato naša spoštovana bralka ni ničesar zamudila. V pomoč ji navajamo spletni naslov za ogled filma, ki bi bil vstavljen že v članek, če ne bi tega preprečili nagajivi škrati, ki so »od« spremenili v »do«.
Naj pojasnimo še eno podrobnost, ki kljub navidezno nasprotujočima navedbama vendarle držita. Res je, da režiser ne more zapustiti svoje države, in res je po premieri potekal pogovor z njim – ta je bil na daljavo, preko spletne aplikacije zoom. Žal škrati radi izvržejo kakšen podatek in tako v članke vnašajo neresnična protislovja.
.
Drugi očitek bralke ne drži, saj smo letošnji Sejem akademske knjige Liber.ac s kratko novico napovedali že 17. maja pozno zvečer. Kar se ažurnosti našega poročanja tiče imamo torej čisto vest.
Današnji članek o razstavi družbeno kritičnih plakatov bi bil lahko spisan in objavljen precej bolj zgodaj, če bi šlo le za predstavitev razstave. Agencija Tam-Tam je namreč že 5. maja objavila sporočilo o postavitvi razstave, povezavi s sejmom Liber.ac in o okrogli mizi, ki se je imela zgoditi 20. maja ob 14. uri s spletnim prenosom.
Zato smo v uredništvu presodili, da je vredno počakati še na okroglo mizo in o vsem skupaj pripraviti malo obsežnejši članek. Za to odločitvijo stojimo še danes. Ker je okrogla miza potekala istega dne kot premiera filma Zlo ne obstaja, je pojasnilo o datumu objave članka enako kot zgoraj, z dopolnilom, da sta v sobotnem Dnevniku poldrugo stran za novice iz Ljubljane zasedla članka o Plečnikovih kioskih in obnovi črnovaške ceste.
Opravičilo pa velja, ker so nam razbrzdani škrati spet spremenili najkrajši glagol v uvodnem odstavku. Pravilno zapisani »Liber.ac, ki je potekal« so spremenili v »bo potekal«, kar je tako vznejevoljilo našo bralko. Na srečo je velik del dogajanja tega sejma – vključno z okroglo mizo o plakatih – arhiviran in si ga je možno ogledati preko spletne strani sejma. Sejemski popusti za izbrane akademske knjige pa so res nepreklicno minili.
Vem, da se ponavljam, ampak to počnem samo zato, ker mi gre na živce ponavljajoče objavljanje slaboumnih fotografij, ki objavljenim člankom ne dodajo prav nobene vrednosti. Menim, da je skrajni čas, da v ljubljanski galeriji Jakopič pripravijo teoretično in analitično podkrepljeno razstavo tovrstnih razvad.
Danes dnevnik.si spet jemlje iz Reutersove zakladnice simboličnih fotografij s simbolnimi podobami.
Isti trezor slikovne simbolike je uporabil siol.net, ki pa se lahko pohvali s perverznim rezultatom svojih algoritmov za prikaz sorodnih člankov. Ne vem, ali bodo obrobljeni naslovi berljivi, zato jih tukaj ponavljam:
AstraZeneca znižala učinkovitost cepiva
Cepivo AstraZenece bolj učinkovito, kot so sprva mislili
V ZDA AstraZeneca morda posredovala zastarele podatke
V Italiji odkrili 29 milijonov odmerkov cepiva AstraZenece
Bimbovo blogokletstvo 