Nepreslišano, strupeno

avgust 17, 2017

.

Tole je spis, ki sem ga impulzivno nametal pred dvema letoma in potem pustil ležati med osnutki, ker nisem bil prav zadovoljen z njim. Zdaj sem ga samo malo pobrusil, dodal omembo nedavnega marširanja smrti v Charlottesvillu in ga določil za objavo. So stvari, ki jih je bolje povedati malo nerodno in kasneje kot pa slogovno briljantno in nikoli.

.

Dnevnik je v rubriki Nepreslišano postregel navedek iz prvega dela intervjuja z Dragom Karlom Ocvirkom, ki je bil izvirno objavljen v Časniku, “spletnem magazinu z mero”:

Veste, na Zahodu je zdaj ogromno sprenevedanja, ko se govori, da uporablja džihadizem srednjeveške metode. Po mentalni in dejavnostni strukturi je namreč primerljiv s komunizmom in z nacizmom. To je totalitarizem 21. stoletja s predhodniki v 19. in 20. stoletju v Evropi in Rusiji. Ne nazadnje se je pred sedemdesetimi leti nekaj podobnega dogajalo v Sloveniji. Primer je tudi internacionalizem španskih borcev, s katerim se mi še vedno kitimo, in ti so, kot kaže, pri nas večni: kdo ve, koliko jih za to prejema pokojnino, imamo Dom Španskih borcev v Ljubljani. Toda ti »heroji«, ki so se šli revolucijo, so enaka ‘sorta’ ljudi kot Evropejci, ki se gredo danes džihad za ISIS. Skupni imenovalec je: radikalizacija. Ta pojem so izdelali sociologi, ki preučujejo, zakaj se posamezniki in skupine radikalizirajo in preidejo v nasilno delovanje, če ali ko prevzamejo oblast pa vladajo s terorjem.

Nepreslišano Dnevnik objavlja brez komentarja. S tem dajo implicitno vedeti, da se uredništvo z objavljenimi navedki strinja. Ali da se v uredništvu ne strinjajo z navedki, a ne želijo zapisati zakaj. Ali da so v uredništvu Dnevnika tako širokosrčni, da objavljajo tudi iztrgane navedke, s katerimi se ne strinjajo. Ali da … karkoli pač.

Ker je na Dnevnikovem papirju in spletni strani zmanjkalo prostora, da bi navedli cel odstavek, sta spodaj še njegov drugi del in naslednji odstavek, za katerega menim, da je potreben za boljše razumevanje povedanega, kolikor je to pač mogoče pri takšnih iztrganinah iz daljših besedil.

V to smer gre tudi teorija antropologa Renéja Girarda o »grešnem kozlu«, ki pokaže, kako kakšna skupina, ki se hoče notranje poenotiti in obvladovati družbo, ustvari oz. določi zunanjega in notranjega sovražnika. Spomnite se, koliko obojih smo imeli v komunizmu in koliko jih še ustvarjajo post-komunisti – včasih je to Janša, včasih Cerkev, domobranci … – da so še naprej na oblasti in pri koritu. Metoda ista, le stopnja ali dve za džihadisti, radikalizacija (še) ni potrebna, dokler naši mediji in sodstvo služijo pravi stvari!

Letna poročila Europola o razmerah in trendih terorizma v EU kažejo, da so do zdaj daleč največji del terorističnih dejanj načrtovali in nekatera izvedli separatisti, sledijo jim anarhisti in levičarji, nato desničarji. Religijsko motiviranih tovrstnih dejanj je bilo do leta 2012 komaj kaj, odtlej pa rastejo in so večinoma plod evropskih džihadistov. Medtem ko mediji obširno in nekompromisno razpredajo o desničarjih in džihadistih, pa je levičarjem vse oproščeno, ker se menda žrtvujejo za boljši svet, separatisti pa naj bi bili osvoboditelji.

Bimbo bi k navedenim izjavam gospoda zaslužnega profesorja teologije rad dodal tri laične ocvirke. Morda bi si jih kdo celo drznil blogokletno označiti kot tri sklope dejstev.

.

1. Internacionalizem španskih borcev ni nekakšna izmišljija te majhne dežele. V Španijo je med državljansko vojno odšlo več kot 30 tisoč ljudi iz mnogih držav republikancem pomagati v boju proti Francovi vojaški falangi. Vendar je slednja prav tako dobivala okrepitve prostovoljcev iz tujine. Republikanci in mednarodne brigade so bili svetovnonazorsko resda razporejeni od sredine do skrajne levice, vendar se ne sme pozabiti, da je bilo njihovo temeljno izhodišče obramba demokratično izvoljene oblasti. Te so se fašistični pučisti lotili in jo naposled tudi zlomili s podobnointernacionalizirano” vojaško silo. Poleg prostovoljcev je Francova falanga uporabila tudi afriške plačance, njen naraven zaveznik je bil diktatorski režim sosednje Portugalske, predvsem pa je bila deležna pomembne vojaške pomoči fašistične Italije in nacistične Nemčije. Primer: Guernica!

Seveda je zelo zanimivo in še vedno aktualno vprašanje celovitega razumevanja dogovora velikih evropskih sil o nevmešavanju v špansko državljansko vojno, kdo je ta dogovor spoštoval in kdo ne ter zakaj tako. Kako pomenljivo je, da se je večina evropskih držav odločila, da bodo špansko vojno opazovale kot “neuvrščene”, zato so se med podporniki ene strani znašli italijanski fašisti in nemški nacisti, drugo stran pa sta podpirali komunistična Sovjetska zveza in revolucionarna Mehika! Sprenevedanja, ki ga Ocvirk vidi na zahodu danes, je bilo torej tudi pred slabimi osemdesetimi leti na tem istem zahodu več kot preveč. Vleklo se je še onkraj münchenskega sporazuma, dokler niso padle skoraj vse maske, ko je padla Poljska. Ocvirk take podrobnosti vojne, ki je bila nekakšna uvertura v drugo svetovno vojno, lagodno prezre. Sprenevedavo!

.

2. V nadaljevanju Ocvirk ob omembi Girardovega grešnega kozla mimogrede v svoj protikomunistični pisker vrže Janšo, Cerkev, domobrance in tri pike. Bimbo nisem ravno od včeraj, čisto starčevsko senilen pa tudi še ne, zato imam v subjektivnem spominu zabeleženih nekaj podob v zvezi s tem. Prav Janša ima – odkar pomnim – največ notranjih sovražnikov, po potrebi pa kaj hitro najde tudi kakšnega zunanjega. Ko se v to ocvirkovko vmeša še cerkev in domobrance, ne more nastati prav nič res užitnega.

Nenehno politikantsko prekopicevanje po pošastni polpretekli zgodovini ni nič posebno slovenskega. V ZDA so še celih 150 let po koncu državljanske vojne doživeli rasističen umor devetih temnopoltih ljudi v cerkvi (!), da so naposled z javnih mest in iz prodajaln začeli umikati vojaško oziroma mornariško zastavo v državljanski vojni poraženih sužnjelastniških južnjakov. Dve leti kasneje so v skrajno počasni lustraciji sužnjelastniškega belega rasizma prišli na vrsto spomeniki, kar je bil vsaj povod če že ne kar vzrok za Pohod za združeno desnico.  Desnica si je v sicer pretežno republikansko orientirani Virginiji za svoj marš provokativno izbrala Charlottesville, kjer so volivci tradicionalno izrazito naklonjeni demokratom. Kolikšna je miselna in kolikšna dejanska razdalja med politično provokacijo in terorizmom?

.

3. Ocvirk je omenil tudi resnične navedbe iz poročila Europola o stanju terorizma v EU, takoj nato, še preden bralec zajame sapo, pa splošno policijsko oceno spretno zasuka v lasten zaključek, češ da (levičarski, prevladujoči) mediji skrajno napihujejo terorizem desničarjev, veliko bolj razširjen terorizem separatistov in levičarjev pa mirno spregledajo. Dejstvo je, da je bila Slovenija po poročilih Europola za leti 2011 in 2014 ena od oaz EU, kjer niso evidentirali nobenih terorističnih dejanj ali poskusov in tudi ne vodili sodnih postopkov v zvezi s terorizmom. Od kod torej takšen strah pred terorizmom pri nas?

Drugo vprašanje je definicija terorističnega dejanja, ki povzroči ali prepreči, da je, in kako je to potem zabeleženo v podatke Europola. Smrtonosnega pohoda množičnega morilca Breivika, ki je pobijal mlade laburiste, je Europol za leto 2011 uvrstil med “lone actors”. Enako so storili z versko motiviranim umorom dveh Američanov v Nemčiji. Pa vendar

The threat of violent right-wing extremism has reached new levels in Europe and should not be underestimated. The threat will most likely come from lone actors but organised underground groups also have the capability and intention to carry out attacks.

The existence of a group of right-wing terrorists in Germany, connected to alleged politically-motivated murders committed between 2001 and 2007, is another example and an illustration of the fact that it is extremely difficult to detect terrorists operating individually or in small groups.

The killing of two American military personnel at Frankfurt airport by a religiously-inspired individual in March 2011 is not a terrorist attack according to German legislation, although the incident clearly carried some such characteristics.

.

Tu bi po vseh pravilih moral biti nekakšen zaključek. Pred dvema letoma ga nisem spisal in tudi danes ga ne bom. Naj ostane spis nedokončan v upanju, da ga mu nikdar ne bo treba pisati (še bolj bridkega) nadaljevanja.


Mediji in državni telekombinat

julij 21, 2015

.

Visoko poletje je, z zelo visokimi temperaturami, zato smo menda sredi visoke sezone dopustov. V veljavi so parlamentarne in sodne počitnice, birokrati delajo dvojno ampak samo v polovični izmeni. Zato bodo omrtvičeni protikorupcijski supervizor poldrugi mesec selili iz začasne privatne (?!) nastanitve v varne nedri državne informatike.

Ampak nekateri tudi v tej vročini in počitniškem razpoloženju trdo delajo. Sestankujejo, usklajujejo, mogoče tudi kaj malega izsiljujejo in za konec še malo odpuščajo. Zaposlene. Ljudi. Mogoče tiste, ki so prav zdaj na dopustu, šefi morajo pa garati zanje. No, namesto njih. No, da bi podjetje zmoglo visoke cilje in svetlo bodočnost doseči tudi brez njih.

Nekoč davno smo za novinarje norčavo govorili, da društvena zbivanja prate perom i kamerom. Danes to praćenje očitno vedno bolj poteka na daljavo, preko računalnika, čigar tipkovnica je čisto izrinila peresa, nalivnike, navadne in kemične svinčnike. Kameram so namenjeni foto termini in bolj malo drugega. Ni denarja, ni časa, so drugi časi… Zdaj ni več pošastnega totalitarizma. Imamo demokracijo.

V tej demokraciji s svobodo izbire in besede se potem zgodi, da vodstvo nacionalnega telekomunikacijskega stebra v peklenski vročini s sindikalisti iz podjetja usklajuje osnovne poteze srednjeročnega načrta odpuščanja. Za zaprtimi vrati, ki pa imajo očitno nekaj luknjic. Skozi eno izmed njih so že včeraj v uredništvo Financ pricurljale informacije ravno pravi čas in v zadostnem obsegu za popoldanski članek. Ne le enega ali dva. Do večera so tri avtorice Financ družno spisale kar tri članke o tem! Železo je treba kovati, dokler ga imaš samo ti, ker imaš očitno v državni firmi dobre vire informacij.

Finance

 

Ostali mediji so korak s prodornimi Financami ujeli šele danes. Ampak kako?! Prebral sem tri članke na to temo. Javni zavod RTVS takoj na začetku sporoča, da bo v dveh letih odpuščenih 450 telekomovcev. Delo v uvodu svojega članka izpostavlja, da bo v treh letih skoraj 600 ljudi ostalo brez telekombinatske službe in dodaja, da nekateri mediji objavljajo še večje številke. Eden teh je Žurnal24, ki že v naslovu udari s številko več kot 1000 delavcev v treh letih in pol. Nekaj sto ljudi in kakšno leto gor ali dol, menda ne bomo drobnjakarski.

Rtvslo

Delo

 

Zurnal24

 

Dnevnik je prav sumljivo tiho. Pri njih na to temo ne najdem ničesar. Najdem pa v soboto objavljen intervju s ponovnim direktorjem Simobila Dejanom Turkom, ki napoveduje odpuščanje do četrtine zaposlenih. Nenavadno je, da je ta intervju dostopen v polnem obsegu, kljub precej strogim omejitvam dostopa za neplačnike, ki pri Dnevniku veljajo nekaj mesecev. Hočem reči, da današnji molk sicer izrazito socialno čutečega Dnevnika v kombinaciji s sobotnim intervjujem v Objektivu lahko razumem tudi kot svojevrsten statement.

Dnevnik

 

Uprava TS in Sindikati pa skrbno varujejo poslovno skrivnost. Pred kom le in zakaj?! Tiho je očitno tudi vlada, njeni ministri in holdingi in agencije. Prav osupljivo je, kako kalna je ta zadeva. Kot največja luža na najbolj prometnem blatnem dvorišču pred jeseniškem plavžem … po hudem nalivu. Zaboga, v govora je o stotinah zaposlenih državnega paradnega konja, v katerega zobovje se je še pred nekaj tedni vtikal vsak s tremi minutami časa in za naprstnik neslanosti. Zaradi mešetarjenja okrog Telekoma Slovenije je odletel obrambni minister, pred parlamentom je protestirala skupina državljanov, mediji so neprenehoma glodali kosti tega ubogega teleta.

Zdaj, v počitniški vročini, ko so sindikalni razgrajači in borci za skupno premoženje očitno na svojih vikendih, bo šlo tole kar nekako mirno mimo nas? Kot po stopljenem maslu. Bi za zabelo še malo drobtinic?

Nazoren prikaz tega, kar se nam dogaja, zgoščen v manj kot minuto je tukaj (tudi ogled celega filma ne bo odveč).

Kutomba!