.
Takšni so časi in takšne moje navade, da sem šele danes (nedelja je) izvedel, da se je britanski zunanji minister med svojim iskanjem empatije če že ne simpatije po raznih državah članicah EU že v četrtek ustavil tudi v Sloveniji. Medijska poročila o njegovem obisku so bila očitno nekje na obrobju, da jih sploh nisem opazil.
Zdaj me boste povsem umestno in upravičeno vprašale, zakaj zaboga in kako zavraga sem za Huntov obisk potemtakem izvedel danes, če mi je ušel, ko je bil aktualen. Zaradi »škandala«, drage moje, samo zaradi »škandala«.
Minister Jeremy Hunt se je pred odhodom iz Ljubljane s svojim gostiteljem Cerarjem protokolarno ustopil pred novinarji in najmanj eno TV kamero (bes jo plentaj!). Potem je Slovenijo s polnokrvno naklonjenostjo pohvalil za preobrazbo iz nekdanje »vazalne države Sovjetske zveze« v demokratično, gospodarsko uspešno državo, članico EU in NATO. Minister Cerar pa nič! (Vprašanje, ali je v luči Brexita Huntova omemba članstva v EU pohvala ali prikrit posmeh, puščam ob strani.)
Za pokroviteljski Huntov spodrsljaj bi bil vedel, če bi tisti četrtek popoldan zbrano poslušal oddajo Dogodki in odmevi Radia Slovenija in slišal vzoren prispevek Matjaža Trošta (na približno 13. minuti), če bi sledil Milanu Brglezu na fejkbuku (povezav tja ne vstavljam), ali če bi naslednjega dne prebral odmev odmeva v mariborskem Večeru ali njegovem dvojčku, pomurskem Vestniku ali duhovitega Pengovskega, tviteraša(ico) @PropertySpot ali pa Voduškov Topnews/Topnovice, predvsem pa njegov video arhiv TopTV.
Dejstvo je, da je od vseh novinarjev in novinark, ki so poročali o tej novinarski konferenci, očitno samo Matjaž Trošt z Radia Slovenija svoje delo opravil brezhibno. Premogel je toliko pozornosti, da je Huntov faux pas zaznal, pa toliko pokončnosti, da ga ni ignoriral kot ostali, in na koncu še toliko poklicne integritete, da ga je v prispevku spodobno postavil v kontekst Huntovih pogostih spodrsljajev, in se nad njim ni škandaliziral. Bravo!
Dejstvo je tudi, da tisti, ki so poročali za STA, TVS + TVS + MMC, Delo, Dnevnik in Siol (slednjemu je oproščeno, ker je le povzel državno agencijo STA), očitno ne premorejo novinarskih vrlin Matjaža Trošta. Niti ne premorejo odzivnosti Večera, ki na prizorišču verjetno ni imel svojega peresa, ampak je o konferenci poročal iz druge roke, a toliko bolj izčrpno. Noben od vodilnih medijev se ni zmenil za neokusen Huntov nastop.
Vse do sobote popoldan, ko je zgodbo z video posnetkom Huntove izjave objavil britansko-globalni Guardian, za njim pa še Independent, Daily Mail, RT (!) in drugi. Siol je Guardianovo pisanje in video objavil že po dveh urah s primerno butastim naslovom, Dnevnik pa še isti večer. Objave v velikih tujih medijih so bile končno dovolj močan šok, da je Cerar v nedeljo dal svojo mevžasto izjavo v javnost poslati preko strankarskega aparata SMC in ne preko ustrezne službe zunanjega ministrstva.
Zelo hitro so jo objavili na Siol, Finance, Delo. Končno se je o nemilem pripetljaju razpisala tudi STA, vendar samo v angleščini in z vazalskim naslovom »Cerar regrets Jeremy Hunt’s gaffe«. V slovenščini pač ne, ker kar je očitno zanimivo za svetovno bralstvo Guardiana in drugih, ni dovolj dobro za Slovenclje.
Enako poniglava kot STA je tudi nacionalna RTVS (z bleščečo svetlo izjemo radijskega Matjaža Trošta). Na MMC o vsem skupaj molčijo kot grob. Na tretjem TV kanalu, ki so ga namenili politikantskim krožkom in ga mašijo z vso mogočo ponavljajočo se šaro, je/bo štiri dni, od petka do ponedeljka petkrat predvajala 10-minutni posnetek Cerarjevega žlobudranja, njegovega gosta Hunta pa sploh ni videti. On ne šteje nič, njega so javnozavodski holivudarji kar lepo brexitnili. V sporedu je posnetek vedno označen z ikono, ki pomeni, da se posnetek arhivira, a v arhivu RTVS ga nikakor nisem mogel najti.
Še najbolj zanimivo pri tokratnem diplomatskem kiksu Britanca in vazalskem molku Slovenca, ki kljub zelo šibki hrbtenici ne jamra, je ugibati o poteh, po katerih se je zadeva prebila v tuje medije. Prvotna vira, ki sta dobro opravila svoje delo, sta dva: Matjaž Trošt (RaSlo) in Vladimir Vodušek (TopTV). Prvi z odličnim prispevkom, drugi pa s posnetkom celotne novinarske konference, ki ga je (po datumu sodeč) na YouTube naložil že v četrtek. In ja, tudi jaz imam o Vodušku svoje mnenje, ampak v tem primeru je on poskrbel za pravi »prvi odtis zgodovine«, Delo in podobni prvokategorniki pa za prvovrstno cehovsko sramoto.
Iz objav Trošta, Brgleza, Večera in svojih najdb je lahko Pengovsky v petek v angleščini spletel skoraj kompletno štorijo, a brez videa. Medtem je @PropertySpot nekako prišel do Voduškovega posnetka, ga prirezal in izrezek poslal v tvitosfero. Vse to je JL Flanner zbral skupaj in v soboto malo pred poldnevom objavil na spletni strani Total Slovenia News v tako koncizni obliki, da so opazili pri Guardianu, obdelali in že v prvi stavek vstavili povezavo na TSN kot svoj primarni vir.
Seveda pri naglem zbiranju informacij z vseh vetrov zlahka pride do spodrsljajev. TSN zmotno trdi, da je bila Jugoslavija prejemnica pomoči v okviru Marshallovega načrta. Tega je zamudila, a je ločeno od njega prejemala pomoč ZDA. Guardian pa omenja Josipa Tita, ker njihov dežurni lovec na spletne novice očitno ne ve, kaj pri Josipu Brozu Titu je bilo ime, kaj priimek in kaj vzdevek. Ni bilo časa za pogled v enciklo-/wikipedijo, ker je bilo treba dobiti in obdelati Voduškov video?
Pri vsem skupaj mi je morda še najbolj žal, če Vodušek ni nič iztržil za svoj posnetek. Tisto, kar kažejo naši mediji, je na Youtube naložen izrezek z oznako Guardiana, ali pa isti/enak izrezek vstavljen v tvit. Nikjer nisem našel omembe, kdo je avtor posnetka. Saj bi menil, da bi si žleht Slovenec prej odgriznil roko, kot bi Slovencu priznal avtorske pravice, ampak intuicija mi pravi, da pri tem bržkone sploh ne gre za slovensko zavist temveč za lenobo in brezbrižnost.
Pišmeuharsko vazalstvo večine mejnstrim medijev, skratka. O ministru Cerarju pa raje nič.
Bimbovo blogokletstvo 