Dekadentnost kislih kumaric v Delu

avgust 4, 2015

.

Nekoč, ne tako davno, so nas v javnih občilih pogosto seznanjali s časnikarsko modrostjo, da je poletje “čas kislih kumaric”. To je bila žargonska oznaka za po obsegu in vsebinski vrednosti okrnjene časnikarske dosežke v času poletnih počitnic. Ne vem, če zadnje čase na kisle kumarice opozarjajo manj kot nekoč, vsekakor ta prostodušni cehovski izgovor mene ne doseže več. V bistvu imam ob spremljanju domačih občil občutek, da so obdobje kislih kumaric raztegnili čez celo leto.

Kakorkoli že, ko sem pred dnevi zlival žolč na državno agencijo, javni zavod in državni telekom zaradi idiotskega pisanja o več kot dve leti stari podatkovni zbirki Bloomberga, še nisem vedel, kako so pri tej temi svojo novinarsko odličnost dokazali v “osrednjem slovenskem časniku”. Bolje da ne.

Dan po silnem odkritju STA, da naj bi bila Slovenija druga najbolj dekadentna država na svetu, so v Delu tej temi namenili celo zgornjo polovico četrte strani. No, v bistvu le približno šestino, saj sta ostalo zasedli razpredelnica najbolj dekadentnih držav in predvsem velika fotografija mladih, ki posedajo okrog vodne pipe. Ne dvomim, da so pred objavo pridobili soglasje vseh, ki so na fotografiji prepoznavni. *

Če niso, bi Delu kar privoščil nekaj resnih težav. Kajti mene ne bi prav nič navdušilo dejstvo, da je moj ali mojega otroka obraz v časopisu objavljen pod debelim naslovom, ki se razteza čez vseh sedem stolpcev: “Narod je navajen nesrečo utapljati v alkoholu”. Še manj, ker se enako raztegnjen podnaslov glasi: “Dekadenca Zasvojenost z različnimi drogami je posledica, in ne vzrok – Mnogi se v omamo zatekajo, da lažje preživijo“. Čisto mimogrede: na fotografiji nisem našel nobenega sledu v naslovu izpostavljenega alkohola.

Naj omenim, da bi po mojih staroveških merilih v resnem časniku širokega formata pričakoval manjšo fotografijo, da bi bilo dovolj prostora za razpredelnico, ki bi tako lahko obsegala podatke za dvajset in ne le deset “najbolj dekadentnih držav na svetu”. Šele z drugo deseterico se namreč ponuja več zanimivih in zgovornih primerjav.

Najbolj tragikomično pa je, kako sta dekadentno vest STA o stari objavi Bloomberga obdelali nič manj kot dve novinarki Dela (ena specializirana za šolstvo in druga za notranjo politiko). Domačijsko! Kot v spodnjem videu ugotavlja Michael Manske, pri nas velja le tisto, kar se da zrihtati, kar v novinarstvu pomeni, da o še tako sumljivem izhodišču za članek ne razmisliš, ampak pokličeš nekaj strokovnjakov, da ga pokomentirajo. Povedano zapišeš, urediš in – voilà – članek je gotov.

Kako sta to opravili Delovi zapisničarki? Prvi odstavek sta namenili povzetku vesti STA. Sledi nekaj lamentiranja dveh mož, ki se poklicno ukvarjata z zasvojenostjo (tako rekoč živita od nje). Ta del je poskrbel za udaren naslov in podnaslov. V drugi polovici članka sledi za njegov kontekst prav nenavadno razumno razmišljanje tretjega sogovornika, ki je opozoril na problematiko zbiranja in obdelave podatkov in vprašljivo verodostojnost iz njih konstruiranih statističnih resnic.

Zaključek je še najbolj domačijski, saj se v opozarjanju na disfunkcionalnost naših uradov, ki zbirajo razne statistične podatke in jih posredujejo v svet, oh kako prelestno domače, sklicuje na “posameznike, ki že opozarjajo” in “enega od sogovornikov”.

Nobeni od dveh častivrednih novinark se ni zdelo vredno zapisati, da objava Bloomberga, ki je preko STA sprožila to silno samorefleksijo dežele, stara že več kot dve leti. Nevredno se jima je zdelo preveriti domače uradne podatke o porabi cigaret, alkohola in drugih zasvojil v Sloveniji, neumestno vprašati, če sta imela Kebrov protialkoholni in Bručanov protikadilski zakon sploh kakšen vpliv na statistične podatke o prodaji alkohola in cigaret, brez zveze zapisati vire, pri katerih naj bi Bloomberg nabral podatke za svojo “raziskavo”, in potem preveriti, kateri od naših uradov pošilja kakšne podatke tem organizacijam.

Kako gresta skupaj naslov in podnaslov na eni ter osrednji del in zaključek članka na drugi strani, raje pustim pri miru. Naj samo navržem, da bi ga dober profesor in dober urednik vrnila v ponovno obdelavo, na slab dan pa shranila v “okrogel fascikel” pod mizo. Nekoč in nekje.

.

Dve kumari, prav res! Tako grenki, da ne postaneta užitni niti, če ju potopimo v čisti alkoholni ocet.

.

* Fotografija ob spletni objavi članka je druga; na njej ni razpoznavnih obrazov, videti pa je nekaj pločevink piva.

Advertisements