.
Edina preostala občasna bralka tega zapuščenega javnega skrivališča (skladišča) blogokletstev morda pomni kakšen tukajšen izbruh mojega komajda obvladovanega gneva do malignih razvad, ki so se ukoreninile v sredstvih javnega obveščanja. Če ne, je tukaj nov prispevek k Bimbovi hvalnici norosti.
.
Javni zavod za duhovno dobrobit nacionalnih porabnikov električne energije je v slikovni Slovenski kroniki 4. marca 2014 priobčil poročilo z meščanskega protestnega shoda v Metliki. Povod je bilo napovedano zaprtje podružnice finančno, strokovno in moralno bankrotirane ter prisilno nacionalizirane banke NLB. Vzrok je bila “vstaja” skupine starejših ljudi. O določitvi povoda in vzroka nisem povsem prepričan …
V prispevku, ki naj bi ljube Slovence in Slovenke seznanil s problematiko zaprtja bančne poslovalnice na osrednjem trgu Metlike, manjkajo skoraj vsi elementi objektivnega novinarskega poročanja. Obilo pa je malignega medijskega tkiva, ki smo ga Slovenci v času jogurtne revolucije menda še znali prepoznati in zavračati: v nostalgično in mitingaško dramatiko zavito polovičarsko informiranje, kar pomeni, da je druga polovica navadno zavajanje.
Zadeva me je pritegnila, ker sem sam podlegel spretno sestavljenemu prispevku, ki me je, zmerno površnega gledalca in poslušalca, pustil v veri, da bo Metlika ostala brez vsake bančne podružnice. Poglejmo, zakaj je bilo tako.
V prispevku je bilo le iz izjave starejše gospe razbrati, da neopredeljeno daleč od osrednjega trga, ki je bil videti nasičen s parkiranimi avtomobili (kar bo mogoče tema za kdaj drugič), obstaja še ena bančna poslovalnica. “Kdo bo hodil vse na oni konec, tam dol, da jih ni sram.” Novinarka, ki je mimogrede omenila “redke domačine, ki živijo v mestnem jedru in bodo banko najbolj pogrešali”, je svoj prispevek zaključila takole: “V starem delu Metlike ni več lekarne, pošte, upravne enote, davčnega urada, zdaj bodo še ob banko!”
Ker površnež preprosto nisem mogel verjeti, da je Metlika tako majhna in nepomembna, da bi ostala brez vsake bančne podružnice, sem poiskal nekaj najosnovnejših podatkov, ki so plast za plastjo razkrivali bedno stanje novinarstva v paradnih slovenskih javnih občilih. Podatki in dejstva so strnjeni v nekaj točk.
1. V Metliki ima samo NLB dve bančni podružnici, ki sta po zemljevidu najdi.si med seboj oddaljeni le 663 metrov oziroma 9 minut hoje. Na tej osi oziroma le malo vstran so še poslovalnice Deželne banke, SKB in Pošte Slovenije, ki opravlja tudi bančne storitve za PBS in NKBM.
2. Mesto Metlika ima skupaj približno 3.300 prebivalcev. V ljubljanski četrtni skupnosti, ki jo dobro poznam, je samo tistih prebivalcev, ki so starejši od 65 let, skoraj 2.800. Bančnih in poštnih poslovalnic imamo v naši četrtni skupnosti menda točno toliko kot v Metliki. Od doma do najbližje poslovalnice NLB imam skoraj kilometer, do druge najbližje 1,2 kilometra, do tiste, ki so jo že pred leti zaprli, pa je bilo treba prehoditi 850 metrov. Zdaj mi je najbližja majhna podružnica majhne banke, do katere moram prehoditi malo manj kot pol kilometra, do najbližje pošte pa imam 650 metrov. O tem, kaj vse so zaprli v središču Ljubljane in ob njem, po kaj vse se moramo voziti v javna skladišča in podobne cone razvoja, raje ne bi razpredal.
Naj še jaz svoje priletne sosede nahujskam na medijsko podprt miting?
3. Eden od nastopajočih pred kamero je korektno podpisan kot predstavnik novokomponirane politične stranke (je nič manj kot njen generalni sekretar), ni pa omenjeno, da je bil ta miting delo lokalnega odbora te glasnogovorniške stranke. To nemarno podrobnost so še bolj nemarno zanemarili v podobno nemarnih člankih v (skopem) Delu in (bolj izčrpnem) Dnevniku. Kakor so zanemarili tudi to, da je bil obče nastopajoči solidarnostnik, ki obsoja milijonske nagrade za bančne šefe, dolgo viden član in celo podpredsednik prav tiste potopljene politične stranke, ki je večino vzvodov oblasti dolgo držala v svojih kramarskih rokah. Pred dobrim letom je na spletni strani svoje nekdanje stranke objavil oseben poziv Proti uničevanju neodvisnega novinarstva!
4. V podrobnostih poročanja o tem protestnem zborovanju so se bolj izkazali lokalni mediji, saj so Dolenjski list, Radio Krka in TV Vaš kanal v svojih prispevkih jasno odgovorili tudi na (po cehovskih kanonih neizogibno) vprašanje Kdo: “Stranka Solidarnost …”. Dolenjska TV je edina omenila, da so tistega dne metliško mestno banko, očitno zaradi strahu pred premočnim navalom človeške solidarnosti, varovali varnostniki in policisti, in da so veličastni shod zaradi zakonskih določil oziroma prepozne najave shoda politikanti zadnji hip preimenovali v novinarsko konferenco.
5. V vrtincu dogodkov in izjav in emocij so vsi poročevalci javnih občil prezrli nepomembno podrobnost, ki pa zgodbi prida nekaj pikantnosti; v Metliki bo NLB zaprla podružnico na Trgu svobode, ohranila pa tisto v Naselju Borisa Kidriča. Ker se imam za desničarja po pameti in levičarja po srcu, bom to dobronamerno prevedel takole: svobodo že imamo, zdaj je čas za gospodarsko obnovo (Boris Kidrič je bil jugoslovanski minister za gospodarstvo v času prve petletke in informbiroja).
6. Dan po metliški drami je novinarka TVS bančniško žajfnico nadaljevala v Škocjanu. Saj je logično, da novinarji, ki so bili pavlovsko priučeni, da je njihovo delo obiskovanje raznih otvoritev in proslav ter varjenje hvalnic novim pridobitvam, zdaj prav tako vztrajno hodijo od enih do drugih vrat, le da jutri ta ne bodo na novo odprta ampak zaprta. Poklicno gledano je ista figa, le privaditi se je treba, podobno kot vešč fotograf, ki vrednost svojega posnetka približno enako dobro oceni iz negativa kot iz pozitiva.
Če bi drugo epizodo poti od Metlike do Škocjana vzel kot popravni izpit novinarke TVS, ga žal ni opravila. Opravili pa so ga nastopajoči prebivalci in župan majhnega dolenjskega kraja, ki bo s predvidenim zaprtjem enote NLB res ostal brez banke (ne pa tudi brez pošte, ki menda opravlja tudi bančne storitve). Škocjanci so se namesto prirejanja strankarskih mitingov raje lotili iskanja rešitve. Logično in razumno, kajne? Če se poslovanje v Škocjanu ne splača NLB, to ne pomeni, da se ne bi moglo kakšni drugi banki, zato velja poskusiti še kje.
V morebitna nadaljnja slikovna poročanja na isto temo iz Kostanjevice, Dolenjskih toplic in drugih krajev, kjer bodo kmalu utrnili bančne podružnice, se ne bom vtikal. Obljubim.
7. Za konec je tu še sedma in prav nič pravljična ampak najgrenkejša pilula povesti o odvratni ulični psevdo solidarnosti in orto medijski propagandi. Je tudi droben preizkus, ali ste do sem že pomislili na najbolj človeški del cele zgodbe. Ste?
Potem vam ni ušlo, da nikjer nisem omenil, da bi v katerem izmed novinarskih prispevkov, v kateri od priobčenih izjav in seveda predvsem v samem pozivu nove mitingaške partije kontinuitete z ukradenim imenom poljskega prelomnega gibanja bilo vsaj nekaj besed namenjenih eksistenčnemu vprašanju, kaj se obeta uslužbencem zaprtih poslovalnic NLB.
Bodo v službo hodili v 663 metrov oddaljeno novejšo podružnico NLB, ali bodo ostali brez kruha? Če velja slednje, kako se bodo preživljali? Je možno, da je peščici postopajočih upokojencev in nastopajočih politikantov več do malomeščanskega udobja, ki ga prinaša staro bančno okence na dosegu nekaj korakov, kot do tistih ljudi, ki so jim skozi to okence stregli mesece in leta?
Skupinici metliških vele-solidarnostnikov in njihovim centralnim solidarnostnim kolovodjem se po drugi strani očitno ni zdelo vredno reagirati na še ne dva tedna staro novico, da bo postopoma ugašajoči Secop v bližnjem Črnomlju takrat, ko bodo meščani Metlike ostali brez svoje 140-letne downtown bančne enote, odpustil prvih 100 ljudi. Klinc, neukemu proletariatu se to pač dogaja …
Si lahko predstavljate kaj bolj egoističnega, dvoličnega, naravnost sprevrženega? Gnusobe! Meseni človek!
.
Kar zadeva naslov, ste verjetno uganili, da sem si ga prvi del sposodil od Gustava Flauberta in ga v drugem delu parafraziral. Menim namreč, da je nadvse prikladen.
Samozvani solidarnostniki, ki se odločijo za ulično nastopanje z nadvse malomeščanskim motivom in se očitno niti ne zavedajo skrajno ozke in sebične narave manifestiranih stališč, nujno potrebujejo nekaj vzgoje srca (v dobesednem pomenu).
Novinarji, ki ne znajo misliti s svojo glavo, ki nekritično, pomanjkljivo in zavajajoče poročajo o vsaki slaboumnosti ali neokusnosti, “ker se dogaja”, nujno potrebujejo nekaj vzgoje (raz)uma.
Odjemalci obče medijske kanalščine pa tudi. Zato jim v razmislek namenjam nekaj napaberkovanih citatov Flauberta, ki je bil po navedbi francoske wikipedije prvovrsten pamfletist.
Doubt … is an illness that comes from knowledge and leads to madness.
The art of writing is the art of discovering what you believe.
There is no truth. There is only perception.
Writing is a dog’s life, but the only one worth living.
The public wants work which flatters its illusions.
.
Nedavno sem z grenkobo prebral zapis britanskega novinarja, ki je v svojem blogu neizprosno stvarno opisal sodobno stanje v sodobnem novinarstvu. Vredno je prebrati, si zapomniti in uporabiti kot cedilo za vse, kar nam (multi)mediji pospešeno strežejo vsak dan. Podobno, kot je priporočljivo vsaj nekaj vedeti o sestavi in lastnostih hitre hrane iz lokalnih kioskov in franšiznih poslovalnic mednarodnih verig. Recimo, da s tem vedenjem lažje brzdamo nevarnost zamaščevanja telesa … in duha.
V teh časih je medijska manipulacija – lahko ji rečete tudi upravljanje z novicami – postala zvrst umetnosti. In, tako kot moderna umetnost, se pojavlja v raznih oblikah, nekatere so bleščeče, druge pa šarlatanske. V prevladujočih medijih stare šole z redno zaposlenimi so ljudje starejše generacije, ki se kolikor je mogoče oklepajo svojih služb, in ambiciozna, lačna mlajša generacija, ki je za uveljavitev pripravljena delati za manj in ubirati več bližnjic. Gre za neusmiljeno igro, še zlasti zaradi okolja, v katerem so si spin doktorji uspeli zgraditi imperije z učenjem ljudi, kako manipulirati s sistemom.
Vsako sporočilo, ki ga želite, je precej enostavno posredovati širši javnosti. Potrebujete le enega udomačenega novinarja, ki bo zgodbo priobčil v časopisu ali na spletni strani, na kar jo bodo povzeli spletni postružki in jo objavili kot dejstvo, ne da bi vsaj poskusili preveriti resničnost navedb. V večini primerov niti ne morejo ničesar preveriti, saj ne poznajo ljudi v danem poslu.
Celo tiste časopise, za katere menimo, da so vredni našega zaupanja, je možno zmanipulirati, saj uredniki hlepijo le po enem: naslovih. Njihova naloga je prodajanje časopisov, ne pa da se mučijo z vprašanji o vsebini članka in o tem, ali je bil novinar nagovorjen z določenimi namerami. Članek je članek, najsi bo resničen ali zavajajoč, in žeja po novicah, novicah, novicah je nepotešljiva. Celo stari težki kalibri Fleet Streeta so spustili raven svojega poročanja, da bi se prilagodili zahtevam trga. Prav na tej ravni sodobno novinarstvo odpoveduje, saj je zgodbe težko poiskati, veliko lažje pa je povzemati postrežena razkritja ali malo začiniti razpoložljiva sporočila za javnost in izjave. Če delate za velik nacionalni časopis, si ne morete privoščiti, da bi zanemarili telefonski klic znane osebe, ki bi vam rada podtaknila zavajajoče informacije. Dostop je ključnega pomena in tisti, ki to razumejo, lahko z mediji manipulirajo s preprečevanjem dostopa (do informacij). V drugih primerih ljudje, ki nastopajo v novicah, zvito pritegnejo takšne novinarje in jim informacije odmerjajo z namenom, da ustvarijo odvisnost in s tem strah novinarja, da bo vir informacij presahnil, če bodo kritični do njega. Tako novinar postane orodje propagande in mora poročati, kakor mu je povedano.
Najpomembnejša veščina medijske manipulacije pa je vendarle oblikovanje načina, kako bo zgodba prišla v javnost. Spretni medijski manipulatorji vedo, da je treba slabo novico, ki jo želite čim prej zakopati, sporočiti v petek pozno popoldan ali pa v trenutku, ko je medije prevzel zelo pomemben dogodek. Ena od možnosti je tudi odvračanje pozornosti, ki večino zapelje v napačno smer, in jo zamoti z nečim drugim, kot je problematična tema. Možno je tudi posredovanje blagih znakov o nečem, kar bi se lahko dogodilo, ki kasneje ublažijo udarnost vesti, ko se nekaj zares zgodi. Novice so kot zrak, ki uhaja iz pnevmatike: to se lahko dogaja tiho in počasi zaradi majhne luknjice, lahko pa tudi z velikim pokom in bolj odmevnimi posledicami. Počasno puščanje redko povzroči velike časopisne naslove.
Bimbovo blogokletstvo 